Kaj je zame skavtizem
Ko me kdo vpraša, kaj je zame skavtizem, se mi pred očmi zavrti film od mojih prvih spominov iz zgodnjega otroštva vse do teh dni, ki sem jih kot voditeljica preživela na taboru izvidnikov in vodnic. Skavtizem sta v moje življenje posejala starša, ki sta bila skavtska voditelja. V otroških letih so me skavtske pesmi, bansi in igre spremljali vse do vstopa v džunglo. Takrat so za to skavtsko seme postali odgovorni voditelji, ki so mi stali ob strani vse do klana in mi stojijo ob strani še danes v skupnosti voditeljev. Zahvala, da se je to seme dobro ukoreninilo in zraslo, gre seveda tudi njim, saj so mi omogočili spoznavanje skavtizma v njegovem globljem pomenu. Na tej poti sem spoznala, da skavtizem zame ni le dejavnost, ki jo opravljam dve uri na teden, ampak je drža, ki jo želim imeti v vsakdanjem življenju. S ponosom stopam v svet kot skavtinja. S ponosom poskušam skavtske vrline deliti tudi z drugimi. Ker želim to skavtsko seme vsak dan sejati v druge ljudi, sem si želela postati voditeljica.
Biti voditeljica pomeni stopiti v svet, ki me vsak dan znova bogati. Čas, ki ga preživim z otroki, je zame neprecenljiv dar. V njihovi preprostosti in iskrenosti se skriva modrost, ki je odrasli pogosto ne znamo več opaziti. Narava, ki nas obdaja, pa je najlepša učilnica. V tem svetu, ko vsi mrzlično hitijo in se vsem nekam mudi, me je skavtizem naučil upočasniti korak in opaziti lepoto v najmanjših stvareh – v zvezdah na nebu, v sunku vetra, ki zapiha po celem tednu s 40 stopinjami Celzija, v petju otrok ob tabornem ognju, v očeh tistih, ki ti zaupajo skrivnost, in tistih, ki ti je ne, v toplem in prepotenem objemu sovoditelja po uspešno zaključenem taboru, v zaupanju staršev, ki nam izročijo svoje otroke … in še bi lahko naštevala.
Prav na taborih, ko smo vsi že pošteno utrujeni, ko nam primanjkuje spanja in so izzivi največji, se stkejo tista prava, pristna prijateljstva. Takrat odpadejo vse maske. Ostanemo to, kar smo. In prav v tej ranljivosti se učimo graditi prave odnose. Moje vodilo na poti voditeljstva so besede: “Prava pot do sreče je v tem, da dajete srečo drugim ljudem.”
Skavtizem je zame tudi zaveza, da v vsakem človeku vidim Boga. Tudi takrat, ko je težko. Tudi pri tistih najbolj nagajivih otrocih me skavtska vzgoja uči, da poiščem tistih pet odstotkov dobrega, ki jih nosi v sebi vsak posameznik. Ko torej potrpežljivo in z ljubeznijo pristopim k nagajivemu otroku, ne spreminjam le njega, ampak skozi te pristne odnose spoznavam in oblikujem samo sebe. Skavtizem me uči ljubiti brez pogojev in rasti vsak dan znova.
Voditeljica sem zato, ker si želim, da bi imeli tudi drugi to srečo, ki sem jo imela jaz, ko sem prejela seme skavtizma. Vodim, ker si v svoji majhnosti želim pustiti svet za spoznanje boljši, kot sem ga prejela.
