Hvaležnice

Naše stare mame in mame so imele navado reči, da hvaležnost ni od tega sveta, a so nas sočasno učile reči hvala, nas učile hvaležnosti. Slovenski pregovor sicer pravi, da je nehvaležnost plačilo tega sveta, pa vendar! Minulo nedeljo smo imeli po naši deželi in seveda v domovini Sloveniji skoraj povsod zahvalne maše, hvaležnice, kot jih marsikdo pri nas lepo imenuje. V Sloveniji je sicer navada, da se v cerkvah obhaja zahvalna nedelja prvo nedeljo po prazniku Vseh svetih, pri nas pa jih imamo tudi kasneje. Ni pa naključje, da je zahvalna nedelja vedno okrog praznika svetega Martina, ki ga obhajamo 11. novembra, saj za ta praznik že stoletja velja, da je naravna ločnica med jesenjo in zimo. “Svet Martin iz mošta dela vin” je samo eden od pregovorov, ki pove, kako je to pri nas predvsem praznik vina, sv. Martin pa zavetnik vinogradnikov in vinarjev. A sv. Martin je bil za druge narode tudi praznik, ko se je začelo klati domače živali, predvsem rejene gosi in prašiče v severnih državah. Angleži ne bi bili to, kar so, če ne bi imeli povednega pregovora, ki pravi nekako takole: “Ne skrbi, tudi zanj bo prišla Martinova maša!” Ta angleški ljudski rek so skovali predvsem preprosti ljudje, ki so v svoji nemoči upali, da bo malopridnež za svoje grehe le enkrat plačal … Svetega Martina pa poznamo predvsem kot dobrotnika, upodobljenega ga imamo pred očmi kot rimskega častnika, ki je v slabem in mrzlem vremenu polovico svojega plašča dal revežu, dan kasneje naj bi po legendi daroval še drugi del plašča nekemu drugemu revežu, nakar naj bi se vreme čudežno otoplilo, od tod tudi izraz o Martinovem poletju, ki ga poznajo Italijani. Praznik zahvale je dan hvaležnosti in zahvaljevanja, vendar ne le za letino in pridelke, ki jih je dala narava, ampak tudi za druge darove, npr. za spoznanje, svobodo, dobroto, dom, čas, vero. Zahvala zajema vse naše življenje – vse, kar smo in kar imamo. Lepi medsebojni odnosi se začno pri iskreni zahvali, verniki zahvalo dvignemo više, saj skušamo biti hvaležni Bogu za vse dano.