Dogajanju v slovenski Cerkvi na rob
Na misel mi prihaja Nežmahov pogovor s kardinalom dr. Francem Rodetom (Mladina, 5. avgusta 2022). Tam na vprašanje: “Ali papež Frančišek kaj pomaga pri tem, da bi bilo v času razmaha človekovih pravic in svoboščin več duhovnikov in tako tudi novomašnikov?” kardinal odgovarja: “Najmanj! So zgodovinska obdobja verske gorečnosti in obdobja mlačnosti, nezanimanja, indiference. Danes je zelo močan val relativizma in sekularizacije, o kateri je kar naprej govoril papež Benedikt.”
V tem kontekstu kardinal Rode označi papeža Frančiška za južnoameriškega teologa, čigar formalna izobrazba v primerjavi z Benediktovo ne dosega nemških standardov. Mimo te ugotovitve pa vidimo, da papež Frančišek kaže izredno vitalnost pri duhovni prenovi Cerkve. Opušča aristokratske koncepte in se vrača k evangeljskim vrednotam, ki so temelj krščanske vere.
Na svetovni ravni bi lahko Slovenijo in Vatikan postavili v srednjeevropski okvir. V njem se je skozi zgodovino politika prepletala z verskim življenjem, kar danes nekako ne ustreza več “aggiornamentu” ali verski prenovi.
Žal je slovenska Cerkev po osamosvojitvi naredila nekaj napak, res sicer v dobri veri, da dela v dobro ljudi, a se je izkazalo, da pot ni bila prava. V politično-ekonomski tranziciji si je prizadevala dobiti nazaj pripadajoči del svojega podržavljenega imetja, kar so njeni nasprotniki izrabili za napad nanjo. Kmalu za tem je prišla še mariborska afera. In tako se je v času, ko so nastajale nove škofije in tem primerne administrativne spremembe, drastično zmanjšalo število vernikov, tudi duhovnikov.
Kardinal Rode v omenjenem intervjuju na to temo odgovarja: “Letos (2022) imamo v Sloveniji štiri novomašnike. Ko sem bil profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, jih je bilo 65.” Resnici na ljubo pa je ob tem treba ugotoviti, da se je prav v tistem času začel v Sloveniji verski osip. Partijski pritisk na Cerkev in družbeno življenje je začel polagoma popuščati, k nam so začele intenzivneje vdirati svobodnjaške ideje z Zahoda in sprožil se je val sekularizacije. Svoj vpliv je imela tudi miselnost o idealu 4-članskih družin, to je le največ 2 otroka na zakonski par. Tako se je avtomatsko manjšala tudi možnost za več kandidatov za duhovniški poklic. Poleg tega so določene nepravilnosti vodstva slovenske Cerkve pri vernikih začele vzbujati odpor, ki se je nadaljeval in, kot kaže, ga še ne bo tako hitro konec. Tako se danes slovenska Cerkev sooča z vse manj duhovnimi poklici, zato prihaja do združevanja župnij. To še dodatno obremenjuje posamezne duhovnike, posebej še, ko se ti spopadajo z vse večjimi stroški vzdrževanja in obnavljanja cerkvenih objektov.
Malo jih je, ki verjamejo, da je slovenska Cerkev revna. In vendar poznamo duhovnike, tudi škofe, ki s svojimi prihodki in načinom življenja sporočajo, da niso bogati, prej siromašni, da jim velikokrat primanjkuje celo sredstev za normalno pastoralno delo, marsikje pa je načeta tudi njihova eksistenca. (To se malo čudno sliši, žal pa je res tako!)
Slišimo in beremo tudi o najrazličnejših ugibanjih, kako in koliko časa bo lahko papež Frančišek še vodil Cerkev. Ali bo odstopil? Ali ga bodo v to prisilili? (V zgodovini so bili tudi takšni primeri.) Govori se in celo med slovensko duhovščino se širi mnenje, da papež tega pritiska ne bo vzdržal in da se bo zato Cerkev vrnila “na stara pota”. Nekateri vatikanisti pa vsemu navkljub trdijo, da je papež Frančišek v svojih devetih letih papeževanja naredil mnogo več kot marsikateri njegov predhodnik v 20. stoletju. Da je v iskanju novega in resnično evangeljskega utrdil temelje zgradbi jutrišnje Cerkve.
Končno – ob vseh ugibanjih – še spoznanje: “Zgodovino človeštva vodi Bog. Ta vodi tudi zgodovino Cerkve. Zato dopušča dogodke, ki jo prečiščujejo. In krize so potrebne, da se Cerkev v njih prečisti.” Na to velikokrat pozabljamo.
