Med prazničnim šopkom in sistemsko spregledanostjo
Dan žena. Praznik, ki ga v svoji rani, brezskrbni mladosti nisem nikoli prav dobro razumela. Normalno mi je bilo, da sem kot deklica spoštovana, enakovredna in enakopravna nasprotnemu spolu. Nikoli se nisem počutila “manj” oziroma da mi zgolj zato, ker sem ženska, pripada manj. Seveda sem postopoma s širjenjem svojega obzorja začela spoznavati, da vse to še zdaleč ni bilo in marsikje še dandanes ni samoumevno. In da je pomembno, da kot družba tudi na simbolni ravni in v opomin z uveljavitvijo posebnega dne ovrednotimo in počastimo žensko naravo ter trud in boj naših prednic.
Pa vendar. To priznanje, skrčeno na en dan v letu, samo po sebi nikakor ni dovolj. Forma brez vsebine je votla. Forma s slabo vsebino pa nevarna..
In dejstvo je, da prepogosto tudi v naši družbi, tukaj in zdaj, opevana enakopravnost med moškim in žensko na številnih področjih ostaja bolj ali manj zgolj na papirju. Še več, tudi način in smer, v katero plujemo, nista nepomembna. Moški in ženske smo si po naravi različni. Pika. Ženske smo nosilke življenja in naša vloga, predvsem v kolikor smo poklicane v materinstvo, ni in ne more biti enaka moški vlogi.
Odkar sem postala mama, namreč na dnevni ravni spoznavam, kako zelo je v resnici materinstvo še vedno sistemsko nepodprto in neovrednoteno. Ter kako zelo aktualna in pereča je še vedno ta tema. Od nas žensk sistem in družba ne le da pričakujeta, ampak praktično zahtevata nemogoče. Poleg tega, da bi morale biti polno prisotne mame in gospodinje, ki na prvo mesto postavljajo dobrobit otrok in celotne družine, se od nas pričakuje, da bomo na polno dejavne, konkurenčne in uspešne tudi v poklicnem svetu. Pritiski so ogromni, izbira pa skoraj ničelna. In tako nam ne preostane drugega, kot da v tej navidezni enakovrednosti pregorevamo in dihamo na hlape z večnim občutkom krivde, ker nikjer nismo zares dovolj.
Zaskrbljeno in z grenkim priokusom opazujem, kako današnja napredna družba, kjer skoraj nič ni več nemogoče, še vedno ne uspe ali pa morda preprosto noče ženske ovrednotiti do te mere, da bi lahko svobodno izbrala, čemu se bo v določenem obdobju svojega življenja posvetila in ob tem ne izgubila same sebe. Želim si, da bi kot družba končno uvideli, da biti mama ni zgolj prostočasna dejavnost v veselje nekaterim pripadnicam ženskega spola, ampak da je temeljni doprinos družbi. Nenadomestljivo in nadvse odgovorno delo, ki gradi našo prihodnost in je ključno za zdrav družbeni razvoj. In zato več kot vredno konkretne podpore na vseh nivojih.
Vsekakor pa smo v prvi vrsti me, ženske, tiste, ki si moramo postaviti ceno, se ovrednotiti in postaviti meje. Na nas je, da ne zanikamo in potlačimo naše ženstvenosti, ampak da si jo drznemo živeti in o njej pričevati na zrel in dostojanstven način. Brez našega glasu in našega aktivnega delovanja v tej smeri je obstoj naše ženstvenosti in s tem vse lepote, topline in nežnosti, s katero bogatimo in gradimo uravnoteženo družbo, obsojen na propad. Zato je moja želja za vse nas predvsem ta, da bi znale sprejeti in objeti našo edinstveno žensko naravo ter jo s ponosom in pogumom prinašati v svet.
