“... da se spomnimo, od kod prihajamo ...”
Predsednik Republike Italije Sergio Mattarella je za Italijansko državno zvezo katoliških tednikov (FISC) napisal uvodnik, ki ga po Italiji objavljajo vsi tedniki, Novi glas pa je edini slovenski tednik, ki je član zveze FISC. Za prevod se toplo zahvaljujemo Katji Vončina.
Padec diktatorskega režima, kot je bil fašizem, ni zgolj rezultat vojaških porazov. Pogosto ga sproži popolna izguba zaupanja ljudi, ki v svojem vsakdanjem življenju čutijo prepad med realnostjo in zmagoslavnimi trditvami oblasti.
V tistem času se je začelo prehodno obdobje, ki ga je tradicionalno monarhično vodstvo po zločinski predaji svoboščin, zagotovljenih z Albertinskim statutom, zapolnilo z vso svojo majhnostjo. Tistega julija 1943, v trenutku, ko so na tla domovine vkorakale takrat še vedno sovražne čete, medtem ko se je Tretji rajh iz zaveznika hitro spremenil v okupatorja, so izpod jarma dvajsetletne diktature prišle na plano zdrave sile naroda. Dolgoletno bdenje tistih, ki se niso prepoznali v režimu, je našlo svoj izraz, tudi intelektualni, v pripravah na “kar bo potem”: na trenutek, ko bo Italija spet stopila na pot svobode in se odločila za republiško ureditev.
Prav na tem temelji konferenca v Camaldoliju, ki sta jo organizirala Gibanje katoliških absolventov in Icas, Katoliški inštitut za družbene dejavnosti. Nahajamo se sredi prelomnega obdobja: maja 1943 se vojaki Osi v Tuniziji predajo, kar pomeni konec severnoafriške kampanje; 10. julija se ameriške čete izkrcajo na Siciliji. 19. julija Rim doživi prvo zavezniško letalsko bombardiranje, katerega cilj je železniška postaja San Lorenzo, in zahteva tisoče smrtnih žrtev. Mussolinijevi avanturi 24. julija postavi konec sam Veliki fašistični svet.
Konferenca v Camaldoliju se je zaključila dan prej in pokazala, da je udeležencem uspelo zaznati ključen trenutek preloma v narodovi zgodovini.
Danes lahko dojamemo pomen razmisleka o prihodnosti Italije in prizadevanj za nadaljnjo obravnavo, ki so jih takrat predlagali intelektualni in politični krogi, ki se niso vdali diktaturi. Od tako imenovanega Camaldolijskega kodeksa do načrta evropske in notranje konfederalne ustave, ki sta ga zasnovala Duccio Galimberti in Antonino Repaci, od osnutka o zvezni Italiji v Evropski republiki Silvia Trentina, deklaracije predstavnikov alpskih narodov v Chivassu do Ventotenskega manifesta Altiera Spinellija, Eugenia Colornija in Ernesta Rossija ter “obnovitvenih idej krščanskih demokratov”, ki jih je takrat pravkar začel širiti De Gasperi: vizij in daljnovidnih projektov za svobodno in uspešno Italijo znotraj spravljene Evrope ne manjka.
Petinsedemdeset let po vstopu v veljavo Ustave Republike Italije imamo dragoceno nalogo, da se ponovno posvetimo razmislekom, ki so prispevali k njenemu oblikovanju, ter osebnostim, ki so imele v tistih trenutkih gonilno vlogo. Tu se nam torej besedilo Per la comunità cristiana. Principi dell’ordinamento sociale (Za krščansko skupnost. Načela družbenega reda) razkrije v vsej svoji moči, tako kot stopnja zorenja tega, kar je kasneje postala zaveza katoliškega gibanja novi Italiji, kakor tudi kot navdih za ustavni pakt, ki so ga kmalu zatem oblikovale najboljše sile države. Pri tem so, med drugimi in ne po naključju, sodelovali tudi nekateri avtorji Camaldolijskega kodeksa.
Najprej je bilo treba ponovno vzpostaviti zakonitost, ki jo je fašizem zlorabljal, kar je priznal celo Grandi v svojem dnevnem redu na zasedanju Velikega sveta, kjer je bil izrecno naveden pomen “nujne in takojšnje obnove vseh državnih funkcij” po vojni, ki je italijanski narod ni čutil kot “svojo”, ob tem pa je bila “fašistična odgovornost” še toliko večja.
Iz Camaldolija izhajajo osnovne smernice, ki jih danes najdemo v našem pravnem sistemu. Na prvem mestu je priznanje dostojanstva osebe in njenega primata nad državo – kar vključuje zavračanje vsakega absolutističnega razumevanja politike –, iz tega pa izhaja spoštovanje do vloge in odgovornosti civilne družbe. Poleg tega se po zaslugi organske posodobitve družbenega nauka katoliške Cerkve pojavi funkcija politične skupnosti kot zaščitnice in spodbujevalke temeljnih vrednot enakosti med državljani ter kot zagovornice socialne pravičnosti med njimi.
Načelo miru je nato odločno opredeljeno: “zlovešče načelo, da so mednarodni odnosi odnosi sile, da sila ustvarja pravo …, je treba opustiti”. Treba je “ustanoviti pravi in ne le fiktivni ali formalni pravni red, ki politiko držav podvrže ali prilagodi višji potrebi skupnega življenja narodov.”
Ob pogledu na očete ustanovitelje Camaldolijskega kodeksa smo lahko zelo ponosni na to, kako so zaznamovali prihodnost italijanske družbe, tudi na področju svobode vesti vsakega posameznika, ki je v 15. odstavku opisana kot “zahteva, ki jo je treba varovati do skrajne meje združljivosti s skupnim dobrim”.
Kardinal Matteo Zuppi je pred dvema letoma svoje pismo Ustavi, navezujoč se na razmislek ustavodajalca Giuseppeja Dossettija, začel tako: “Stara si skoraj 75 let, a jih zelo dobro nosiš! Želim te prositi za pomoč, ker doživljamo težke trenutke, in ko ima Italija, naša domovina, težave, se mi zdi, da te potrebujemo, da se spomnimo, od kod prihajamo, in da izberemo pot, po kateri bomo šli …”. Boljših besed res ni.
