Brodolom in polemike
Polemike po tragediji migrantov, do katere je prišlo zadnje dni februarja na obalah Kalabrije, se še niso polegle. Dogodek iz kronike je že spet postal pretveza za politični spor, za kritike in osebne napade. To, da je v brodolomu utonilo 70 oseb – moških, žensk in posebno veliko otrok – iz Afganistana, Iraka in Sirije, je postalo skoraj postransko. Prav tako je bilo premalo govora o tem, kako so nevarna “potovanja upanja” od Bližnjega vzhoda do italijanskih plaž, koliko ljudi vanje vlaga zadnje prihranke, kako tvegajo vse, kar imajo, samo da bi zbežali pred lakoto, vojnami in preganjanjem. Njihovi življenjski pogoji gotovo niso mogli biti drugačni, če so pripravljeni se podati na pot z negotovim izidom. S kakšno perspektivo to delajo? Po vsej verjetnosti jim je jasno, da jih v Evropi ne čaka lagodno življenje. Tisti, ki srečno dospejo na cilj, v južnih dežalah obirajo paradižnike, pri nas delajo v vinogradih, se zaposlujejo v čistilnih podjetjih ali v kuhinjah restavracij, ženske pri gospodinjskih opravilih ali kot negovalke: to je bil privid tistih, ki so v mrzli zimski noči umrli ob italijanskih obalah, ne pa luksuz … Obupancem, ki bežijo, ker jih je strah za svoje življenje, ker so lačni, ker želijo rešiti otroke, ni mogoče dopovedati, naj ne zapuščajo domovine, saj nimajo česa izgubiti, ker so doma že izgubili vse.
Ko pomislimo na vse to, je zares moteče vsak dan poslušati in brati o tem, kako politiki iz večine in opozicije obračunavajo med sabo, kako se napadajo in kritizirajo glede tega, kdaj je kdo izrazil – ali ne – bližino in solidarnost žrtvam oz. tem, ki so pobirali trupla iz morja … Nekateri očitno prav nočejo ne videti ne slišati ne priznati, da jih migranti motijo. Konec koncev ni problem ta, da so tujci; problem je, ker so reveži. Ko bi bili bogati, bi ne bili nikjer “tujci”. Ker pa so revni, prevečkrat najdejo zadnji dom v največjem evropskem pokopališču, Sredozemskem morju, ki je v zadnjih desetih letih pogoltnilo več kot 25 tisoč življenj.
