Ko vino pripoveduje družinsko zgodbo

POGOVOR – Matjaž in Ana Terčič

Družina Terčič je že od nekdaj vezana na Števerjan. Na začetku 20. stoletja je Alojz Terčič naredil prve korake v svet vinogradništva, odkupil parcele in postavil temelje za ustanovitev družinske vinogradniške kmetije. Življenje na kmetiji je sin Zdenko z ženo Elizabeto še nadgradil, Zdenkov sin Matjaž pa je popeljal kmetijo v novo dobo in se osredotočil prav na vinogradništvo. Z ženo Mirjam si je ustvaril družino in malo klet počasi povečal in posodobil v koraku s časom ter v simbiozi z naravo in vinogradi, ki jo obdajajo. Z Matjažem in hčerko Ano smo se pogovorili o družinski zgodbi, dejavnosti, letošnji trgatvi in letini. 

Matjaž, povejte, kako se je pravzaprav začela vaša zgodba z vinogradništvom …

M. T.: Jaz predstavljam tretjo generacijo, ki se ukvarja z vinogradništvom. Nono Alojz je že pred prvo svetovno vojno delal vino za domačo uporabo. Prva in druga svetovna vojna sta te kraje močno zaznamovali, bili so trdi in težki časi tudi za kmetijstvo in vinogradništvo. Moj oče Zdenko pa je nato v petdesetih letih bolj resno poprijel za kmetijo in se ukvarjal predvsem z živinorejo, a tudi z vinogradništvom. Nekaj vina je proizvajal predvsem za domačo rabo, grozdje pa je v glavnem prodajal večjim kmetovalcem. Prav tja segajo moji otroški spomini, ko sem se z njim vozil s traktorjem, zadaj pa smo imeli leseni plavnik, na katerega smo nakladali grozdje in ga vozili na Krminsko.

Proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bil oče starejši, sem začel razmišljati, kam bi usmeril družinsko kmetijsko dejavnost, in se odločil za vinogradništvo, ki sem ga imel posebej pri srcu. In res smo se takrat odločili, da opustimo živinorejo, in se osredotočili na vinogradništvo. Prvih 4000 steklenic smo uradno ustekleničili z letnikom 1993 – 2000 steklenic chardonnayja in 2000 sivega pinota.

Kako se je potem razvijala družinska dejavnost?

M. T.: Poročil sem se z Mirjam Černic, s katero sem si ustvaril tudi družino. Žena je bila že od vsega začetka vključena in soudeležena pri mojih odločitvah. Najino vinogradniško dejavnost sva začela pravzaprav iz nič, v garaži na našem domu v Števerjanu, na Bukovju, kjer živimo še danes. Prvo leto sva investirala v dva jeklena soda. Počasi sva pripravila manjšo klet, a že leto kasneje se je proizvodnja zvišala na 6000 steklenic in prostora je začelo primanjkovati, zato smo se preselili v prostor, kjer je bila nekoč štala za živino. Tam smo bili do leta 2004, z Mirjam pa sva vedela, da tisti prostor ne bi bil nikoli primeren za klet. Dolgo sva razmišljala in se naposled odločila, da bi ustvarila klet na drugi, primernejši lokaciji na Bukovju, ki bi ustrezala našim potrebam in družinski dejavnosti. Tako smo zgradili klet, ki je bila pripravljena in operativna leta 2005.

Primeren prostor za dejavnost je verjetno dal veliko dodano vrednost kmetiji, kajne? Ste pridobili tudi več vinogradov?

M. T.: Seveda, s kletjo smo nadgradili in razvili našo družinsko dejavnost. Trenutno imamo nekaj več kot devet hektarjev vinogradov, ki pa niso vsi v naši lasti, ampak jih imamo tudi v najemu. Proizvodnja se je povečala na 30.000 steklenic in te količine se držimo že nekaj let. Sicer pa smo kot družinsko podjetje in kot večina vinarjev v Brdih osredotočeni na iskanje kakovosti, in ne količine. Briška zemlja ima izreden potencial, zato je glavni cilj kakovost – ta pa se začne že z delom v vinogradu.

Družina je tudi zrasla … Ana, ti si najstarejša od otrok in si se odločila, da nadaljuješ delovno pot na družinski kmetiji.

A. T.: Tako je, zdaj sem že peto leto zelo blizu dogajanja v naši družinski dejavnosti. Sestri Klara in Edith sicer tudi občasno pomagata, a sta izbrali drugačno študijsko pot. Jaz pa sem že na višji šoli vedela, da je to moja prihodnost. Ko sem utegnila, sem vedno pomagala pri opravilih in ob študiju – predvsem v poletnih mesecih – veliko časa preživela med vinogradi, kjer me je “mati”, tako pravimo noni Elizabeti, naučila vse, kar sem morala vedeti pri delu med trtami. Ta navodila sem pozorno poslušala in vpila vse znanje, ki mi je še danes zelo dragoceno. Študij sem nadaljevala na enologiji v Vidmu, ga zaključila leta 2020 in tudi uradno začela delati na domači kmetiji.

Torej ste pri kmetovanju nekako soudeleženi vsi družinski člani, predvsem vi trije … Imate zadolžitve na kmetiji tudi točno določene?

M. T.: Z Mirjam se veliko pogovarjava o odločitvah in smeri delovanja kmetije. Ana je zdaj že nekaj let popolnoma vključena v razmišljanja in odločitve ter prinaša svežino in mladostniško vizijo. Prinaša tudi določene novosti – včasih, ko pokusiva vino ali je treba kaj odločiti, se ne strinjava vedno, a je tudi to primerjanje in razpravljanje dragoceno, tako pri družinskih kot tudi podjetniških dinamikah. Vedno najdemo skupno pot in se dogovorimo, kako naprej. Seveda sta tudi Klara in Edith seznanjeni s potekom na kmetiji in večkrat izrazita mnenja ali nasvete, ki so dobrodošli in jih upoštevamo.

A. T.: Zadolžitve imamo nekoliko razdeljene, čeprav si, ker smo trije, vsekakor pomagamo pri vsakem opravilu. Mama skrbi predvsem za administracijo, jaz skrbim za vinograde z enološkega vidika, tata pa mi pri tem pomaga, predvsem pri škropljenju in opravilih s traktorjem. Pri trgatvi sodelujemo vsi, prav tako pri ustekleničenju. Z očetom se koordinirava tudi pri delu v kleti. Jaz pa sem zadolžena za tuje tržišče.

Katere sorte grozdja imate?

A. T.: Tata in mama sta začela s sivim pinotom in chardonnayjem, z leti smo dodali rebulo, merlot, tokaj oz. friulano in sauvignon. Imamo pa tudi mešanico oz. vrtno vino. Brda so idealno območje za bela vina. Zanimivo pa je, da imamo 14 različnih parcel, kar je precej naporno z logističnega vidika, a zelo zanimivo, kako se sorte obnašajo na različnih območjih. Vsaka lega ima svoje specifike glede geologije in agronomije in vse to se potem zrcali v vinu.

Ste navezani na kakšno posebno sorto?

M. T.: Težko bi rekel, saj za vsako sorto vem, koliko truda in dela je bilo vloženega za končni pridelek. Vsekakor pa bi omenil rebulo kot avtohtono sorto, še posebej zato, ker imamo zelo lep vinograd rebule na posebni legi.

A. T.: Jaz pa bi rekla chardonnay, s katerim je tata začel in ki nam je prinesel veliko zadovoljstva. Drugače smo verjetno bolj navezani na vinograde kot na sorte – predvsem na tiste, ki imajo posebno lego ali so posebej stari.

Kako pa je s tržiščem?

M. T.: Glavno tržišče je Italija, kjer prodamo 70 % našega vina. Tukaj sodelujemo z distributerjem iz Bergama. Ker smo majhno podjetje, nam oni zelo pomagajo, da je naše vino lahko prisotno po vsej Italiji. V tujino pa prodamo ostalih 30 % pridelka, predvsem v severno in srednjo Evropo, nekaj v ZDA in Azijo. V Aziji je največ zanimanja na Japonskem, kjer so v restavracijah zelo pozorni na to, kaj kupujejo, in zelo radovedni, od kod vino prihaja, kako je nastalo in katere posebnosti ima vinograd, v katerem je grozdje zraslo. Skrbno ga nato tudi povežejo s hrano, ki jo ponujajo.

Ana, kako pa je med mladimi? Je zanimanje za kulturo pitja, spoznavanje tega, kar se uživa, in za kakovost?

A. T.: Mislim, da ja. Pravkar so se zaključili Okusi ob meji. Na trgu sv. Antona so potekale zanimive okrogle mize in srečanja o kakovosti hrane in pijače ter o pridelavi. Med mladimi vinarji sem spregovorila tudi jaz, in kar je bilo opazno, je to, da so se vsi strinjali, da je danes, tudi zaradi interneta in družbenih omrežij, posameznik veliko bolj obveščen glede sveta vina in zgodb, ki se skrivajo za vinom v kozarcu. Opažam, da mlade zelo zanima zgodovina in tradicija kmetije, kako je vino pridelano in kakšne so razlike med letinami. Veliko me npr. sprašujejo tudi preko Instagrama in potem pridejo na obisk v našo klet, kjer pobliže spoznajo našo kmetijo in pridelek.

Matjaž, svet vina in vinogradništva se je kar spremenil od tistih časov, ko ste ga spoznali in ko ste leta 1993 začeli ustekleničevati. Kako vidite prihodnost?

M. T.: Ja, res je. Vino je predvsem po letu 2000 začelo privabljati več zanimanja. Tako se je nekoliko spremenila tudi njegova vloga v družbi, a ne povsod in ne za vse. Prepričan sem, da se moramo truditi, da ohrani tisto pristnost, tisto globljo vlogo, ki jo ima za območje, našo zemljo, navade in kulturo. Da ostane del dogajanja v družinskem okolju, v družbi, pri spoznavanju in pri obroku. Zdi se mi zelo pomembno, da tako vinar kot kupec ne pozabita na pomen osebnega stika kmeta z zemljo in vinogradom. Če izgubimo te primarne vidike, vino postane nekaj neosebnega. Tega me je mogoče malo strah. Drugače pa sem prepričan, da živimo na izjemnem območju in da imajo Brda neverjeten potencial – tudi čezmejni kot eno skupno območje. Zato nisem v skrbeh za to, kar lahko svet vina prinese tudi novim generacijam.

Časi se spreminjajo in zahtevajo pripravljenost ter poglobljeno znanje enologije in agronomije. Podnebne spremembe, ki jih občutimo v teh časih in ki seveda vplivajo tudi na vinogradništvo, prinašajo posledice, na katere se je treba hitro odzvati in sprejeti določene odločitve. V tem vidim tudi dinamičnost našega dela.

Za konec pa še – kakšna je bila letina?

A. T.: Letina je bila zelo naporna. Na začetku je kazalo, da bo delo enostavnejše. Maja in junija je bilo bolj sušno, potem pa je prišlo veliko padavin in je bilo treba veliko skrbeti, da trte ostanejo zdrave. Z zdravstvenega vidika nismo imeli veliko težav – naše grozdje je bilo zdravo, ko smo ga potrgali. Je pa letina precej drugačna od lanske, ki je bila izredno “polna” in “pomembna”, kar se je zrcalilo tudi v vinu, ki je imelo drugačno strukturo kot letošnje. Letos bo vino imelo nižjo stopnjo alkohola, a tudi zanimive arome in dobro kislino. Zato smo vsekakor zadovoljni.