80 let življenja in 50 let duhovniške službe na Repentabru

Pogovor – Anton Bedenčič

V januarju je duhovnik g. Anton Bedenčič dosegel dvojni življenjski mejnik: dopolnil je 80 let, hkrati pa bo letos obeležil 50 let duhovniške službe v župniji Repentabor, kjer je pustil neizbrisen pečat. V tem polstoletju je spremljal generacije župljanov, deloval kot katehet, dekan, škofov vikar in duhovni spremljevalec mladih, obenem pa je ostal pomemben člen slovenske skupnosti v Trstu.

Z njim smo se pogovorili o spremembah časa, o njegovi življenjski poti, o izzivih Cerkve danes ter o energiji, ki ga še vedno vodi pri njegovem poslanstvu.

Kako ste osebno doživeli okrogel življenjski jubilej?

Življenjsko gledano je vse enako kot prej, a ob takih obletnicah se človek vendarle ustavi. Ljudje se spomnijo nate, začutiš, da gre za prehod, prelomnico. Hvala Bogu se počutim dobro in z zdravstvenega vidika ne čutim velike razlike. Je pa obletnica priložnost, da narediš pregled življenja in razmisliš, kaj lahko še storiš v letih, ki so ti dana.

Ko ste prišli v tržaško škofijo, ste si predstavljali, da boste tu ostali tako dolgo?

Ne. Niti v sanjah si nisem mislil, da bom ostal toliko let. A delo se je hitro odvilo. Najprej sem bil suplent filozofije na liceju Franceta Prešerna, potem profesor verouka na trgovskem zavodu, kjer je bilo 400 dijakov. V tem času sem vsako leto po Božiču organiziral novoletne počitnice za mladino nad 15 let. Vedno nas je bilo nad 50, prebivali pa smo v Srednji vasi. To so še posebno nepozabni spomini, zlasti tisti, ko nas je leto po osamosvojitvi obiskal prvi predsednik vlade v samostojni Sloveniji Lojze Peterle. Potem sem leta 1974 začel spremljati skavte, leta 1976 pa prevzel župnijo na Repentabru.

Moje delo pa ni bilo nikoli omejeno samo na župnijo, vedno sem deloval širše: šola, skavti, tabori, pohodi, pobude, kasneje tudi kot dekan in škofov vikar. Zato sem vedno razmišljal tudi v dobro širše tržaške in slovenske skupnosti. Lahko rečem, da so moje korenine pognale v kraški kamen.

Kako se je Repentabor v teh petdesetih letih spremenil?

Ko sem prišel, je bila župnija skoraj povsem slovenska. Danes je slika zelo drugačna. Pri letošnjem obhajilu imam dva otroka iz povsem italijanske družine, dva iz mešane in dva iz slovenske. Vsi sicer hodijo v slovensko šolo, je pa to odraz sprememb v naši družbi.

Tudi mentaliteta je drugačna. Danes se manj krščuje, pritisk ni več ideološki kot nekoč, ampak potrošniški: ljudem ni več mar nič, krščanske vrednote izgubljajo prostor in skupnost raste na drugih temeljih. Pred leti, ko je bilo več otrok, sem vodil dva zbora, otroškega in mladinskega, s katerima smo prepotovali veliko evropskih držav in tam nastopali.

A hvala Bogu je na Repentabru, čeprav je župnija majhna, še vedno močna skupnost. Imamo skoraj 30 otrok pri verouku in skupino bivših birmancev, ki še vedno prihajajo, se družijo in aktivno sodelujejo. Da ostanejo povezani in da krepijo prijateljstvo, z njimi hodimo v hribe, na smučanje ipd., saj jih prav skupne izkušnje lahko močno povezujejo.

Veliko delate z mladimi. Kaj vam ta stik daje?

Daje mi mladost. Če želiš delati z mladimi, moraš ostati mlad v srcu, sicer te ne razumejo. Ko pa vidijo, da greš z njimi z veseljem, da jih spodbujaš na poti življenja, se navežejo, poslušajo in opazujejo. Te izkušnje nosijo v sebi in jih nekoč prenesejo naprej. To je pravo bogastvo.

Kot škofov vikar ste skrbeli tudi za druge slovenske župnije. Kako gledate na današnje stanje?

Največji izzivi so v mestnem središču, ker Slovencev v nekaterih predelih skoraj ni več. Duhovnikov je manj, a sem hvaležen, da so italijanski duhovniki, predvsem pripadniki mlajše generacije, pripravljeni maševati v naših manjših skupnostih. Tudi če pride malo ljudi, mašujejo z veseljem, verniki pa kljub majhnemu številu ustvarijo lepo, doživeto bogoslužje. Spodbudno je, da so se ti naučili slovenskega jezika in nekateri bolj korajžni tudi pridigajo v slovenščini.

Kako ste doživeli praznovanje v župniji, ki vas spremlja že pol stoletja?

Res lepo. Cerkev je bila polna, župljani so me počastili s prisotnostjo in številnimi čestitkami. V gostišču Volnik je nato sledilo druženje vseh sodelavcev, pevcev, mladine in tudi drugih vaščanov, med katerimi sta bila repenska županja Tanja Kosmina in deželni svetnik Marko Pisani. Vzdušje je bilo zelo osebno in družinsko.

50-letnico župnikovanja bom praznoval na nekoliko bolj uraden način, a prav tako v objemu vaške skupnosti. Upam, da bo ta skupnost še naprej tako živa in lepo delovala. Naše svetišče in cel Tabor je v teh letih popolnoma prenovljen. Zdaj nas čaka še zvonik. Kar štiri leta smo čakali na dovoljenje od spomeniškega varstva.

Kakšne so vaše želje za prihodnost?

Dokler bo Bog dal zdravje, bom delal naprej. Letos sem sicer imel nekaj težav s kolenom, a sem kljub temu spremljal mladino na smučanju. Upam, da mi bo dano, da bom lahko še dolgo deloval na pastoralnem področju. Dokler si z mladimi, si mlad. Le tako jih lahko spremljaš, razumeš in jim zaradi zaupanja tudi svetuješ.