Poletno središče v objemu samatorskih pašnikov, na kmetiji, ki je hkrati igralnica in učilnica

POGOVOR – Veronika Žbogar o poletnem središču in življenju na kmetiji

Veronika Žbogar je študentka pedagoške fakultete, a je že od rojstva tesno povezana z domačo družinsko kmetijo Gruden-Žbogar v Samatorci, kjer je tudi zaposlena. Življenje v naravi, stik z zemljo, njenimi sadovi in živalmi sta jo močno zaznamovala. To je botrovalo tudi odločitvi, da na kmetiji organizira poletno središče za otroke, stare od 3 do 10 let. Letošnji program bo potekal od 30. junija do 5. septembra.

Veronika, kako se je rodila zamisel za poletno središče?

Moja mama Marina Milcovich je bila pred 25 leti med prvimi na našem območju, ki je začela razvijati didaktično kmetijo za otroke, šole in druge organizacije. Obiski šolskih skupin so pri nas stalnica, čeprav jih je v zadnjih letih nekoliko manj – predvsem zaradi visokih cen avtobusnih prevozov, zaradi česar se šole odločajo za manj izletov. Ob obisku otrokom vedno pripravimo ogled kmetije in delavnice, pogosto pa skupaj kaj pripravimo tudi iz naših domačih pridelkov.

Na naši kmetiji so različne zadruge že od nekdaj prirejale poletna središča, mi pa smo jim nudili prostore in mamino pomoč. Dalj časa nas je zaposlovala misel, da bi središče organizirali sami, čeprav je to ob vsakodnevnem kmečkem delu velik zalogaj.

Odziv je bil verjetno takojšen?

Res je, odziv je bil izjemen, starši in otroci so bili navdušeni. Že prvo leto smo izpeljali devet tednov programa – torej celo poletje, z izjemo tedna okoli velikega šmarna. Drugo leto je bilo še uspešnejše, saj smo si nabrali organizacijske in logistične izkušnje. Posebej naju veseli, da se mnogi otroci k nam vračajo leto za letom. Letos bo poletno središče odprto sedem tednov in zelo smo zadovoljni, da je izkušnja na naši kmetiji otrokom tako prirasla k srcu.

Koliko otrok sprejmete in od kod prihajajo? Gre za slovenske ali tudi italijanske družine?

Število udeležencev je omejeno na 20, saj zanje skrbimo tri: jaz, mama in še ena vzgojiteljica. Zanimivo je, da s Krasa prihaja manj otrok; večina jih je iz središča Trsta. Verjetno so otroci iz okolice že navajeni kraškega življenja in so med tednom pogosto pri nonotih na vasi. Mestni otroci pa imajo med letom manj stika z naravo in živalmi, zato so starši nad našo ponudbo še toliko bolj navdušeni.

Dejavnosti potekajo dvojezično. Primarni jezik je slovenščina, če pa imamo otroke iz italijanskih družin, jim seveda razložimo stvari tudi v italijanščini. Imamo torej mešano skupino: od otrok iz slovenskih družin do tistih iz italijanskih okolij, ki obiskujejo slovenske šole ali pa slovenščino šele spoznavajo. Opažam, da se italijansko govoreči otroci zelo hitro vključijo in se mimogrede naučijo marsikatero slovensko besedo.

Kakšen je tipičen dan na kmetiji?

Dnevi so si različni, saj nanje vplivata vreme in število otrok. Za tiste, katerih starši imajo zgodnje službene obveznosti, se vrata odprejo že ob 7.15, sicer pa je prihod med 8. in 9. uro. Ob devetih začnemo z dejavnostmi. Delavnice običajno izvajamo zjutraj, ko so otroci še spočiti in polni energije. Ker so nekateri z nami celo poletje, se trudimo, da je program vsak teden drugačen in dinamičen.

Vsako jutro obiščemo hlev, kjer imamo določene naloge: živalim očistimo vodo in jih nahranimo. Sledi didaktična delavnica – izmenjujemo kuharske (priprava sira, kruha, piškotov) in ročne spretnosti (izdelava mila, okraskov ipd.). Veliko se pogovarjamo o tem, kako se kdo počuti. To neposredno komunikacijo cenijo tako otroci kot starši, saj morebitne težave rešimo takoj. Vse dejavnosti opravljamo skupaj, skupine ne ločujemo, tako da se nihče ne počuti izključenega.

Mama poskrbi za tri obroke: zajtrk, kosilo in malico, seveda pripravljeno iz naših domačih pridelkov. Pri sestavi jedilnika sledimo navodilom nutricionistke. Kosilo ob 12. uri je prav tako vzgojni trenutek – otroci se naučijo pripraviti in pospraviti mizo, starejši pa pomagajo mlajšim.

Po kosilu se umirimo. Če je vreme lepo, počivamo na blazinah in ležalnikih na travniku, beremo knjige, najmlajši pa včasih tudi malce zaspijo. Sledi prosta igra z žogo in igranje na naših igralih. Pozneje v “delavnici” preverimo naše izdelke – ali so se posušili ali pa jih je treba kaj dokončati. Po malici ob 16.30 sledi odhod domov. Preden se poslovimo, nam vsak otrok pove eno lepo in eno manj lepo izkušnjo dneva, da dobimo povratno informacijo o njihovem počutju.

Enkrat tedensko peljemo kozice na pašo. Še vedno nisem ugotovila, kdo se koga bolj boji: otroci kozic ali kozice otrok (smeh). Veliko je opravil, povezanih s kmečkim vsakdanom. Večkrat se mimo pripelje oče Dimitri s traktorjem, nam kaj razloži ali se pošali. Dejavnosti prilagajamo letnemu času: v začetku julija nabiramo sivko na našem vrtu in izdelujemo dišeče butarice, avgusta pa obiramo slive in z Marino kuhamo marmelado.

Pravo doživetje v domačem okolju …

Natanko tako. Želimo, da otroci razumejo procese – kako pride hrana na mizo, koliko truda je potrebnega za kozarec mleka, hlebec kruha ali kos sira. Da spoznajo pot od pridelka do končnega izdelka.

Takšno preživljanje časa v naravi je danes, ko so otroci pogosto ujeti pred zasloni, neprecenljivo, se ti ne zdi?

Izjemno pomembno je. Nekoč je imel skoraj vsak otrok sorodnika na kmetiji, danes pa te pristne domačnosti skoraj ne poznajo več. Prikrajšani so za določene izkušnje in čustva. Življenje je danes mrzlično, vse mora biti dostopno takoj. Pri nas imajo možnost upočasniti ritem, se odklopiti od tehnologije in doživeti tisto pravo, razposajeno otroško igro v naravi.

Zato toplo vabim družine, da otroke vpišejo v naše poletno središče. Prek ustvarjanja in z vsemi petimi čuti bodo spoznali čar življenja na kmetiji, se zabavali in stkali nova prijateljstva.