Med tišino vinogradov in govorico barv, kjer svetloba pripoveduje novo zgodbo

Katrin Komjanc o svoji poti od industrijskega oblikovanja do slikarstva, ki ga navdihuje briška pokrajina

Katrin Komjanc, po rodu z Jazbin, živi in ustvarja v Števerjanu. Njena umetniška pot se razvija na presečišču občutljivega opazovanja narave, oblikovalske discipline in svobodnega slikarskega izraza. Odraščanje med vinogradi je zaznamovalo njen pogled na svet in ji privzgojilo globoko povezanost s krajino, ki ostaja osrednji vir njenega navdiha, poklicno izpopolnjevanje pa jo je vodilo v industrijsko oblikovanje, kjer je razvila bolj analitičen in strukturiran pristop. Danes se ti dve izkušnji prepletata v njenem delu, v ravnovesju med nadzorom in spontanostjo.

Pozdravljena, Katrin. Ali lahko našim bralcem spregovoriš o svoji študijski poti?

Šolala sem se v Gorici, na umetniškem inštitutu, kjer sem se poglobila v dekorativno slikarstvo. Bilo je zelo zanimivo, ker smo dijaki lahko sledili najrazličnejšim tečajem. Spoznala sem svet fotografije, naučila sem se jih sama razvijati, spoznala sem različne tehnike ustvarjanja mozaikov. Vedno sem se pri umetniškem ustvarjanju rada posluževala različnih tehnik, med njimi tudi grafičnega oblikovanja, in jih povezovala v harmonično celoto, tako sem se po diplomi usmerila v bolj racionalno področje in odšla v Milan.

Vsi so mi svetovali, naj izberem nekaj bolj tehničnega, konkretnega, uporabnega, zato sem na IED – Evropskem inštitutu za oblikovanje izbrala smer industrijskega oblikovanja. Oblikovala sem najrazličnejše predmete, ki jih lahko industrijsko proizvedemo, učila sem se načrtovalske metode, spoznavala materiale, razvijala svoje ideje in osnovala tudi marketinške strategije. Spomnim se, da sem morala za neki izpit ustvariti stol iz lepenke. Moral je biti vzdržljiv, udoben, lep. Uspelo mi je, izdelek je bil zelo natančno načrtovan in nanj se je lahko usedel tudi ravnatelj, ki je verjetno tehtal več kot sto kilogramov. Izzivi so mi od vedno všeč … Z izbiro šole sem bila takoj zadovoljna, saj je bil študijski program bogat, vsestranski, profesorji pa tudi ugledne osebnosti, zelo znani oblikovalci. Študij je razširil moja obzorja, rada rečem, da mi je “odprl glavo” in pripomogel k temu, da sem se več let ukvarjala z oblikovanjem v različnih podjetjih.

Se je bilo po izkušnji v Milanu težko vrniti v mirno okolje Števerjana?

Iz Milana sem prav zbežala! Ta kraj se ni usklajeval z mojim načinom življenja. Nisem rada preživljala dnevov v tem velikem, hrupnem mestu, v katerem imajo ljudje izredno hiter življenjski ritem, in zdelo se mi je, da se vse vrti okrog denarja, iskanja zaslužka. V resnici nisem imela niti veliko prijateljev, zato sem se rada vrnila domov.

Na Števerjan sem navezana. To je kraj, v katerem sem odraščala in si ustvarila družino, kraj, ki me vedno znova navdihuje.

Kako sta odraščanje v Brdih in stik z naravo vplivala na tvoje umetniško delo, kako pa študij v enem od svetovnih središč umetnosti in dizajna?

Moja umetnost črpa moč iz okolja, v katerem živim, iz narave, gozdov, briških vinogradov. Ko gledam iz okna svojega ateljeja, se vedno čudim: vse se spreminja. Zrem v neskončnost barvnih odtenkov, v svetlobo, ki ni nikoli enaka. Vsak dan imam pred očmi drugačno sliko. Veter, nevihte, sonce, megla, vse daje naravi drugačne barve, drugačne sence in svetlobo, ki spremlja moje umetniško delo. Živim v čudovitem kraju, ki globoko vpliva name, prav tako pa čutim vpliv vsega, kar sem se naučila na svoji študijski poti. Spoznala sem namreč različne tehnike, materiale in to znanje uporabljam tudi v slikarstvu. Pri mojem delu se vse nenehno prepleta. Znanje z enega področja dopolnjuje tisto z drugega in ustvarja ravnovesje, nekaj prijetnega in estetsko lepega, kar daje gledalcu pozitivne občutke.

Se spomniš trenutka, ko si prvič začutila, da želiš postati umetnica?

Že v otroških letih sem vedela, da se bom v prihodnosti ukvarjala z umetnostjo. Jasno sem čutila, da bo ta moja pot, zato sem se že v osnovni šoli odločila, da se bom šolala na umetniškem inštitutu. Vedno sem rada risala, ustvarjala in se poglabljala v svet umetnosti. V moji družini so vsi zelo ustvarjalni in iznajdljivi na različnih področjih.

Po izobrazbi si torej grafik. Za sabo imaš tudi več izkušenj na tem področju …

Res je. Ustvarila sem več logotipov, grafično oblikovala embalaže, sodelovala z različnimi podjetji. To delo gre kar vzporedno z mojim umetniškim ustvarjanjem.

Nahajamo se na tvojem domu, v prostoru, kjer si si ustvarila atelje. Med barvami, platni, čopiči in različnimi materiali je občutiti utrip tvoje ustvarjalnosti. Glede na to, da slikaš veliko krajin, si predstavljam, da rada ustvarjaš tudi na odprtem, sredi vinogradov?

Navadno ustvarjam tukaj, v svojem prostoru. Všeč mi je zahajati v naravo in jo fotografirati, iz teh fotografij črpam barve, svetlobo, sence in občutke, ki jih skušam prenesti na platno. Pri delu iščem mir in prostor, veliko površino, zato sem raje v ateljeju, kjer sem obdana z vsem, kar potrebujem pri slikanju. Tukaj se lahko svobodno prepuščam ustvarjalnosti in nimam omejitev. 

Kako pa usklajuješ umetniško delo z družinskim življenjem?

Vzamem si čas. Verjamem, da si ga lahko vsakdo vzame. Jaz v tem prostem času izberem umetnost, drugi se morda usedejo na kavč in si privoščijo televizijsko nadaljevanko, nekdo rad bere ali pa se sprehaja v naravi.

Tvoja dela pogosto upodabljajo briško pokrajino. Kaj te pri njej vedno znova navdihuje?

Vse. Barve so čudovite. Zelo sem navezana na domačo zemljo in rada zrem v nebo, ki se mi zdi pri nas neverjetno veliko, neskončno. Njegove barve se razprostirajo široko in se spajajo s tistimi iz narave, ki nas obdaja.

Še vedno se ne morem načuditi, ko vse to gledam. Nič ni vedno enako, vse se stalno spreminja, svetloba vsakič na drugačen način vžge barve in ustvarja posebne učinke. Hrapavost drevesnega lubja, različne teksture, površine, ki so v naravi prisotne, svežina gozdov, naše trte, ki imajo svoj življenjski ritem … vse to se na mojih platnih prelije v madeže, iz njih pa nastane podoba, ki je lahko bolj ali manj abstraktna. Nikoli se ne dolgočasim ob pogledu na briško pokrajino. Nikoli se je ne naveličam. 

Tvoj nabor tehnik je izjemno širok – od olja in akrila do akvarelov, grafitov in grafike. Naredila si več muralov in ustvarjaš tudi krasne portrete. Kateri medij ti v tem trenutku najbolj dopušča, da se izraziš brez omejitev?

Trenutno je to akril, s katerim ustvarjam abstraktne kompozicije. Tudi murali so zelo zanimivi. Na Kojskem sem na steno domačije naslikala velik mural, pogled na pokrajino. Moj brat pa si je želel imeti Zdravljico, tako sem na fasado njegove hiše in na nekatere notranje stene naslikala rokopis, originalne verze Prešernove pesmi. Tudi na steklene kozarce sem gravirala verze. Res si ne postavljam omejitev pri svojem umetniškem izražanju.

V tvojih delih so prisotni močni kontrasti. Kaj ti pomeni iskanje harmonije med njimi?

Abstraktno se stalno prepleta s figurativnim: v enem dnevu se lahko posvetim različnim slikam in ustvarjam več stvari istočasno. Na začetku, tudi v času študija, se mi zdi, da sem uporabljala “čistejše” barve, črte, vse je bilo bolj shematizirano. Potreba po tej “urejenosti” se je s časom razblinila in danes svobodno eksperimentiram z različnimi tehnikami in materiali. Študijska pot, ki sem jo izbrala, mi je omogočila, da sem te materiale spoznala in se jih naučila uporabljati v različnih kontekstih. To je podlaga, na kateri gradim.

Na platna nanašam veliko vode, njen tok pa skušam do določene mere nadzorovati, nato pa mu prepustim svobodno gibanje po površini. Pri slikanju z akvareli pride lahko tudi do pomanjkljivosti, do pravih tehničnih napak, do cvetenja barve, ko se na mokrem papirju razširi in ustvari mehke, “razcvetene” robove ali madeže. Meni so take napake všeč, sprejmem jih in uporabljam v kompoziciji slike. Tudi z njimi lahko ustvarim harmonične in estetsko lepe podobe. Vsak material ima lahko kakšno napako, nekaj, kar navadno raje skrijemo. Ravno te značilnosti skušam izpostavljati, ovrednotiti v umetnosti in pri svojem delu kot oblikovalka. Vse lahko postane okrasni element.

Tvoje slike pokrajin delujejo atmosfersko, poetično, skoraj nostalgično, tiste abstraktne pa navdihujejo s svojimi barvami, med katerimi prevladuje modra.

Modra barva človeku seže do dna duše. Ima neskončno število odtenkov, ki prebudijo številne občutke. Po mojem mnenju nobena barva ni tako večplastna, tako globoka kot modra. V mojih slikah včasih daje pomirjujoč občutek, včasih predstavlja pravi kaos. Modrino v svojih delih kontrastiram z belino in s premišljeno uporabo črne barve. Tudi zlato najde svoj prostor na mojih platnih.

V tvojih abstraktnih delih opazimo zemeljske tone, zlato barvo in močne teksture. Ali tudi v teh delih iščeš abstrakten prikaz briške zemlje ali gre za povsem notranja, čustvena stanja?

Priznam, da je včasih briška zemlja prisotna tudi v teh delih, vsaj to je smer, v katero se trenutno obračam. V vsakem abstraktnem delu se zrcali moje notranje stanje. Navadno sem sproščena, ko ustvarjam, saj če sem napeta ali slabe volje, grem raje na sprehod. V vsakem primeru pa umetnost name deluje terapevtsko.

Se ti je že zgodilo, da te je proces slikanja popolnoma presenetil? Da se je začel z določeno idejo, spremenil pa se je v nekaj popolnoma drugačnega?

To se mi zgodi skoraj vedno. Še posebno, ko ustvarjam nekaj bolj abstraktnega, se lahko zgodi, da imam v mislih umirjeno podobo, določeno kompozicijo, slika pa med delom zaživi v povsem drugo smer in postane nekaj močnega, viharnega.

Podobe, ki se mi rodijo v mislih, beležim na papir. Če vidim kakšno zanimivo fotografijo, si jo shranim, prav tako, če me prevzame kakšna posebna barva. Iz teh utripov razvijem projekt. Če pa se sliki upiram in trmoglavim pri začetni zamisli, delo ne gre od rok, slika se pokvari.

Sama s sabo sem zelo zahtevna. Včasih, ko nisem zadovoljna, delo tudi preslikam, spremenim, celo vržem v smeti. Ko ustvarjam zase, za svojo dušo, sledim navdihu; ko slikam po naročilu, pa gotovo nimam toliko svobode. Pri tem delu moram upoštevati želje osebe, za katero ustvarjam.

Maja boš skupaj z drugima dvema umetnicama razstavljala v Galeriji Ars na Travniku. Kako doživljaš to skupinsko razstavo?

Vesela sem. Že dolgo nazaj sem se sprijaznila z dejstvom, da imamo vsi ljudje drugačne estetske okuse in da moje slike ne morejo biti všeč prav vsem. To me ne vznemirja, saj vem, da bodo vsekakor marsikoga nagovorile. V Galeriji Ars bom predstavila slike z veliko modre barve in številnimi kontrasti. V umetnosti ne iščem popolnosti, ampak trenutek, ko se barva in občutek ujameta. Takrat vem, da je slika zaživela. In če se v njej kdo prepozna ali ob njej začuti nekaj lepega, mirnega ali pa tudi nemirnega, potem je moj namen izpolnjen.