Med različnimi področji ustvarjanja nastaja enoten in prepoznaven izraz

POGOVOR Tamara Sadnikar skozi geometrijo in barvo razvija vizualni jezik, ki temelji na občutku in notranjem redu

Tamara Sadnikar je vsestranska ustvarjalka iz Avstrije, natančneje iz Škocjana pri Klopinjskem jezeru. Kot temeljni način izražanja jo že od zgodnjega otroštva spremlja slikanje. Iz te prve, spontane bližine z risbo je zrasel premišljen in prepoznaven umetniški jezik, ki se danes razvija na presečišču različnih ustvarjalnih oblik. Njeno delo namreč povezuje grafično oblikovanje, fotografijo in sodobno vizualno ustvarjanje, pri čemer vsako izmed teh področij ne deluje ločeno, temveč se vsa zlivajo v enoten in strukturiran izraz. V njem izstopajo modra barva in geometrijske linije, ki dajejo njenim kompozicijam jasnost in notranji red.

Tamara, kdaj se je slikanje iz otroške igre preoblikovalo v resno ustvarjalno pot? Kaj te je pripeljalo do študija na umetniški akademiji in kako se je tvoj pogled na umetnost tam spremenil?

Pri meni ni šlo za en konkreten trenutek, ampak bolj za postopno spremembo. Kot otrok sem risala popolnoma svobodno, brez pritiskov, ker me je to preprosto veselilo. Nisem razmišljala o tem, ali je dobro ali ne, sem samo ustvarjala. To je bil zelo čist odnos do ustvarjanja, brez pričakovanj in brez primerjanja. Kasneje, v najstniških letih, pa sem začela opažati, da mi umetniško ustvarjanje pomeni nekaj več. Da lahko skozi slike povem stvari, ki jih drugače ne znam tako jasno izraziti. Postalo je bolj osebno in tudi bolj zavestno. Nisem več risala samo zato, ker sem imela čas, ampak zato, ker sem to potrebovala.

Odločitev za študij na umetniški akademiji je prišla iz želje, da grem globlje. Nisem želela samo ustvarjati, ampak tudi razumeti, zakaj nekaj deluje. Zakaj neka kompozicija deluje bolj kot druga, kako barve vplivajo na občutek, kako nastane napetost ali ravnovesje v sliki. Študij traja osem semestrov in trenutno sem v četrtem, kar pomeni, da sem še vedno sredi tega postopka. Akademija mi je predvsem izostrila pogled. Danes veliko bolj razčlenjujem stvari, razmišljam o strukturah in idejnih zasnovah. Ampak hkrati mi je bilo od začetka pomembno, da ne izgubim svojega občutka. Ne želim ustvarjati samo “pravilno”, ampak tako, da je še vedno moje. Tehnika ti pomaga, ampak na koncu je pomembno, da veš, kaj želiš povedati in kako to pokazati.

S čim se danes poklicno ukvarjaš?

Trenutno delam na več področjih hkrati, kar mi tudi ustreza, ker se stvari med seboj dopolnjujejo. Velik del mojega dela je povezan z vizualno komunikacijo, predvsem v marketingu in grafičnem oblikovanju. Na tem področju se veliko ukvarjam s tem, kako so stvari postavljene, kako delujejo kot celota in kakšen vtis pustijo. Poleg tega sodelujem s Centrom za poslovne ženske (Business Frauen Center), organizacijo, namenjeno podpori ženskam v poslovnem svetu. Gre za platformo, kjer se ženske povezujejo, izobražujejo in razvijajo svoje poti – prek dogodkov, programov in skupnosti. Ob tem ves čas razvijam tudi svojo umetniško smer. Na vse to ne gledam kot na ločene stvari, ampak bolj kot na različne dele, ki se med seboj prepletajo. To, kar delam na enem področju, pogosto vpliva na drugo in obratno.

Kako pomembna pa je fotografija v tvojem umetniškem procesu?

Fotografija je zame začetek. Prvič sem se z njo bolj resno srečevala med izobraževanjem za medijsko oblikovalko. Takrat sem začela razumeti, kako gledam stvari skozi objektiv in kaj me pravzaprav pritegne. Moji profesorji so pogosto rekli, da imajo moje fotografije nekaj posebnega, ker opazim stvari, ki jih drugi spregledajo. Ne gre toliko za motiv, ampak za trenutek, kot, svetlobo ali občutek. To je nekaj, kar je ostalo z mano. Tako gledam na svet še danes. Ujamem nekaj, kar me pritegne, in to je izhodišče. Ampak fotografija nikoli ni končni rezultat – iz nje vedno nekaj naprej razvijem. Je začetek procesa, ne konec.

Poleg umetnosti se ukvarjaš tudi s športom in osebnim razvojem, si prehranska svetovalka in manekenka. Kako vse to vpliva na tvoje ustvarjanje? Se ti zdi, da se ta področja med seboj dopolnjujejo?

Ta področja vplivajo name, ampak ne na način, da bi o njih razmišljala med ustvarjanjem. Šport mi pomaga predvsem kot odklop. Ko treniram, se odmaknem od vsega in potem se vrnem z bolj čistim pogledom. Osebni razvoj deluje bolj v ozadju. Spreminja moj način razmišljanja, ampak ne vpliva neposredno na posamezno delo. Podobno je z mojim delom kot prehranska svetovalka in z izkušnjo kot manekenka – tam sem razvila disciplino, občutek za telo in estetiko, ampak to ni nekaj, kar bi zavestno vnašala v vsako sliko. Ne razmišljam o tem kot o sistemu, ki mora delovati skupaj. To je moj vsakdan in vse se naravno odraža v mojem delu, ne da bi to posebej načrtovala.

Kako bi v nekaj stavkih opisala svoj umetniški svet nekomu, ki se s tvojim delom sreča prvič?

Moj umetniški svet je zelo miren, čist in precej strnjen na bistvo. Na prvi pogled mogoče deluje zelo preprosto, skoraj minimalno, ampak meni nikoli ne gre za to, da bi bilo nekaj “prazno”, ampak da je vse, kar je na sliki, tam z določenim razlogom. Veliko delam z linijami, ploskvami in odnosi med njimi. Zanima me, kako malo elementov potrebuješ, da lahko ustvariš občutek prostora, ravnotežja in neke notranje napetosti. Ni mi pomembno, da gledalec takoj razume, kaj gleda. Bolj mi je pomembno, da nekaj začuti – mogoče mir, mogoče širino, mogoče samo to, da se za trenutek ustavi. Barva ima pri tem veliko vlogo. Dolgo je bila to predvsem modra, ker ustvarja ne samo občutek globine in umirjenosti, ampak tudi prostor, v katerem lahko stvari “dihajo”. Zdaj se s tem malo igram in dodajam tudi druge barve, ampak vedno tako, da ne prevzamejo vsega, ampak ostanejo del celote. Moja dela pogosto izhajajo iz nečesa resničnega, ampak na koncu niso več prepoznavna kot konkreten motiv. Gre bolj za prevod iz nekega trenutka ali občutka v nekaj, kar je bolj reducirano in odprto.

Če bi morala zelo na kratko povedati: ne gre za to, kaj vidiš, ampak kako to deluje nate. In to se pogosto pokaže šele, če si vzameš malo časa.

Narava je v središču tvojega ustvarjanja. Fotografije pokrajin, jezer, gora preoblikuješ v abstraktne kompozicije. Kaj te pri podobah iz naravnega okolja najbolj pritegne in navdihuje?

Zelo rada sem v naravi in vedno sem imela občutek, da ti trenutki prehitro minejo. Vidiš neki prizor, te zadene, potem pa ga že ni več. In ravno to me je začelo motiti – da takih trenutkov ne moreš obdržati. Zato sem jih začela najprej fotografirati. Ne zato, da bi imela lepo sliko, ampak da bi ujela občutek tistega trenutka. Pogosto gre za zelo preproste stvari, svetloba na vodi, linija gore, mirnost v prostoru. Eden prvih takih trenutkov je bil pogled na vrh Obir (nem. Hochobir), ki sem ga kot otrok občudovala iz svoje sobe. To sem kasneje prenesla na platno, ampak ne realistično, po svoje. In ravno to mi je odprlo smer, razumela sem, da lahko ostanem pri naravi, ampak jo prevedem v svojo obliko. Danes me ne pritegne toliko celotna pokrajina, ampak bolj občutek, ki ga imam tam. In to je tisto, kar poskušam ohraniti in prenesti naprej.

Kako poteka prehod iz realne podobe v abstraktno, geometrijsko kompozicijo?

Pri meni to ni zapleten ali dolgotrajen proces. Ko imam sliko pred seboj, zelo hitro dobim občutek, kako bi lahko izgledala v moji verziji. Ne držim se je dobesedno. Uporabim jo kot osnovo, potem pa začnem stvari prilagajati. Nekaj vzamem, nekaj pustim. S tem se postopoma oddaljim od realnega motiva in nastane nova kompozicija, ki deluje sama zase.

Omenila si modro barvo. Zakaj te ta posebej privlači? Ali zate nosi določen simbolni pomen?

Modra barva se je pri meni razvila precej naravno, ker dobro deluje z mojim načinom dela. Ne izstopa preveč, ampak drži celoto skupaj in ustvarja mirnost. Zadnje čase pa se zavestno ukvarjam tudi z drugimi barvami. Na akademiji smo začeli več eksperimentirati, zato sem začela vključevati tudi oranžno, rumeno in zelene tone. S tem širim svoj izraz in opažam, kaj drugega, novega lahko še nastane.

Kako poteka tvoj ustvarjalni proces – začneš z idejo, občutkom ali nekim vizualnim impulzom? Kdaj začutiš, da je tvoje delo končano, da je v polnosti zadihalo?

Praviloma ne začnem z neko jasno idejo. Začnem delati in sproti vidim, kako poteka delo, kako se slika rojeva. Veliko stvari nastane šele med procesom. Ko delam, se slika razvija in jaz se odzivam na to, kar vidim. Delo je končano takrat, ko imam občutek, da nič več ne moti. Ko ne občutim potrebe, da bi še kaj dodala ali spremenila, in slika zadiha kot celota.

Se ti kdaj zgodi ustvarjalna blokada in kako se takrat ponovno povežeš z navdihom?

To se zgodi pogosto. Sploh takrat, ko si sama sebi postavljam visoka pričakovanja, pride hitro do trenutka, ko delo ne gre več naprej. Takrat ne gre samo za pomanjkanje idej, ampak bolj za to, da izgubim občutek za smer. Včasih tudi več kot en mesec ne delam na isti sliki. To sem se morala naučiti sprejemati. Prej sem imela občutek, da moram vedno vztrajati, ampak če se silim, običajno ne nastane nič dobrega. Zdaj raje pustim, grem stran od dela, se ukvarjam s športom, grem v naravo ali delam nekaj čisto drugega. Ta odmik mi pomaga, da se ne zataknem še bolj. Ko se vrnem k svojemu delu, vidim stvari drugače, bolj jasno, brez pritiska. In takrat se pogosto tudi ideje vrnejo same od sebe.

Kako pomembna je zate disciplina pri ustvarjanju in delu na več področjih hkrati?

Disciplinа je zame osnova, ki omogoča, da vse skupaj sploh deluje. Če delaš več stvari hkrati, se ne moreš zanašati le na motivacijo, ker ta ni vedno prisotna. Imam svoj ritem, ki sem ga razvila skozi čas. Ne delam po točno določenem urniku, ampak imam neko notranjo strukturo, ki mi omogoča, da ostajam dosledna. Pomembno mi je, da se stvari premikajo naprej in razvijajo, tudi če ne vsak dan z isto intenzivnostjo. Hkrati pa pazim, da ne postane vse preveč togo. Če je preveč strukture, hitro izgubim občutek za ustvarjalnost, zato poskušam držati ravnotežje med disciplino in fleksibilnostjo.

Kako doživljaš prehod med ustvarjalnimi in povsem poslovnimi nalogami?

Tega prehoda ne doživljam kot nekaj težkega ali napornega, ampak bolj kot menjavo fokusa. Gre za dva različna načina razmišljanja, ki sem ju s časom začela razumevati, ločevati in obenem povezovati. Pri ustvarjalnem delu sem bolj odprta, intuitivna in puščam, da se stvari razvijajo brez prevelikega nadzora. Pri poslovnih nalogah pa sem bolj strukturirana, tam gre za jasne odločitve, organizacijo in pregled. Včasih mi celo ustreza, da se to menjuje, saj če sem predolgo v enem načinu dela, mi začne primanjkovati energije in koncentracije. Sprememba mi omogoča, da ostanem zbrana in ne izgubim ritma. S časom sem se naučila hitro preklapljati med enim področjem in drugim, ne da bi me to izčrpavalo. Tak način dela mi je postal navaden del vsakdana, ni nekaj, kar bi me omejevalo.

Ali se ti zdi, da te različne vloge sestavljajo eno identiteto ali več ločenih svetov?

Ne doživljam jih kot ločene svetove. Zame to ni nekaj, kar bi morala razdeliti, ampak bolj nekaj, kar se naravno prepleta. Vse to sem jaz, le v različnih situacijah pride ena vloga bolj v ospredje kot druga.

Umetnost je verjetno najbolj oseben del mene, prostor, v katerem sem najbolj iskrena in brez filtrov. Šport mi daje strukturo in ritem, ki ga potrebujem tudi pri drugih stvareh. Pri delu v marketingu in oblikovanju razvijam občutek za jasnost, za razumevanje tega, kako nekaj deluje navzven. Podjetniški del pa me uči odgovornosti in tega, kako ideje dejansko uresničevati. Ne razmišljam o tem, da bi to ločevala ali da bi moralo biti vse popolnoma usklajeno. Bolj gre za to, da se skozi vse svetove postopoma sama spoznavam. V določenih obdobjih se bolj osredotočam na eno področje, potem spet na drugo, ampak na koncu eno vpliva na vse ostale. Ravno zato imam občutek, da nimam več ločenih vlog, ampak eno identiteto, ki se razvija skozi različna področja v različne smeri.

Kako vidiš vlogo umetnosti v sodobni družbi – ima po tvojem mnenju še vedno moč spreminjati pogled ljudi?

Mislim, da umetnost še vedno ima moč vplivati, vendar ne na neposreden ali glasen način. Bolj gre za to, da v človeku nekaj sproži – občutek, misel ali vprašanje, ki ostanejo prisotni tudi potem, ko dela ne gledamo več.

Pogosto se tega sploh ne zavemo takoj; učinek se pokaže kasneje, ko se k temu vrnemo in opazimo, da je subtilno vplival na naš pogled na svet. Prav v tem vidim bistvo umetnosti: deluje tiho, a dolgoročno.

Kako si predstavljaš svoj osebni razvoj v prihodnjih letih? Misliš, da se boš bolj posvetila le enemu od svetov, v katerem danes deluješ, ali bo tvoj odnos do ustvarjanja še naprej vsestranski?

Mislim, da bom nadaljevala v tej smeri in se še naprej izpopolnjevala, postajala boljša v tem, kar delam. Nimam velikega načrta, ampak bom vztrajno delala naprej in ostala dosledna. S časom se bo pokazalo, kaj bo v mojem življenju imelo več teže in kaj manj. Nekatere stvari se navadno pri vsakem človeku razvijejo bolj, druge ostanejo ob strani ali celo odpadejo. Vsekakor se ne bom omejila na eno področje, ampak bom bolj natančno izbirala, čemu bom posvečala več energije in v kaj bom vlagala svoj čas.