Literarni prvenec Goričanke Rebecce Fierro

Mlada ustvarjalka, na spletu poznana kot Fiorebecca, poglablja temo ljubezni s pomočjo del svetovne literature

Rebecca Fierro, na družbenih omrežjih poznana kot Fiorebecca, je petindvajsetletna Goričanka, ki je pred kratkim izdala svoj knjižni prvenec. Knjigo Ljubezen med vrsticami – L’amore tra le righe je krstno predstavila v slavni kavarni Predrocchi v Padovi, naslednji teden pa jo čakata predstavitvi na knjižnem sejmu v Turinu in v domači Gorici. Dogodek bo potekal v Hotelu Entourage v petek, 22. maja, ob 18. uri.

S svojimi vsebinami na Instagramu, TikToku in v podkastu Oblike ljubezni – Le forme dell’amore Rebecca Fierro mlade nagovarja predvsem skozi razmišljanja o ljubezni, odnosih in vsakodnevnih izkušnjah, pri tem pa pogosto izhaja iz besed velikih avtorjev. Po šolanju na slovenskih šolah se je odločila za študij literature in italijanistike ter si svojo ustvarjalno pot ustvarila predvsem v italijanskem okolju. Kljub temu poudarja, da sta prav odraščanje v dvojezičnem prostoru in stik s slovenskim jezikom pomembno zaznamovala njen pogled na svet, ustvarjanje in osebno rast. V pogovoru je spregovorila o nastajanju knjige, odnosu do družbenih omrežij, pa tudi o Gorici, mladih in pomenu kulturnega prostora, iz katerega izhaja.

Kako se je porodila zamisel za knjigo?

Že nekaj časa delujem pod okriljem agencije Basement, s katero sem pred enim letom pripravila tudi podkast. Ta je bil zame velika priložnost, da me je širša javnost spoznala. Za knjigo me je nato kontaktirala založba Longanesi iz Milana in mi predlagala, da bi projekt poglabljanja teme ljubezni razvila na drugačen način.

Nad povabilom sem bila seveda zelo navdušena, saj sem že od malih nog sanjala, da bom nekoč izdala svojo knjigo.

Kaj lahko bralci pričakujejo od tvoje knjige?

V knjigi obravnavam nekaj tem, ki sem jih že načela v podkastu. Pri avdiovsebinah sem se bolj osredotočila na branje odlomkov literarnih del, skoraj v obliki zvočne knjige. V knjigi pa je bolj v ospredju moje mnenje in sem več prostora namenila lastnim izkušnjam.

Svojih izkušenj v knjigo nisem vključila zato, ker so posebej reprezentativne ali zanimive, temveč zato, da bi bralci lahko razumeli, da se največ naučimo iz vsakdana in lastnih izkušenj. Prav v osebnih izkušnjah besede velikih avtorjev dobijo večji smisel.

Kdo naj bi bil bralec tvoje knjige oziroma za koga si jo pisala?

Zavedala sem se, da v šolah – do te institucije imam vsekakor ogromno spoštovanje – pogosto primanjkuje prostora in časa za vzgojo na čustveni ravni. Predstavljam si torej, da bi mladi na splošno potrebovali določene odgovore, ki sem jih tudi sama potrebovala in marsikaterega še vedno iščem.

O določenih izkušnjah nismo vajeni govoriti, ker se jih morda sramujemo. Že to, da si lahko postavimo določena vprašanja, da o tem lahko govorimo ter si izmenjujemo izkušnje, je veliko bogastvo. Literatura velikih avtorjev nam daje možnost, da se zgledujemo po bolj avtoritativnih glasovih in njihovemu pripovedovanju tudi zaupamo.

So te najbližji podpirali, ko si začela objavljati na družbenih omrežjih?

Ne, na začetku sem bila precej sama. Najbližji so bili verjetno prestrašeni, ker niso poznali tega sveta, predvsem pa zato, ker veliko govorim o sebi. Tudi mene je bilo tega strah. Vem, na primer, da če spoznam nekoga, ki je že videl moje vsebine na spletu, najbrž o meni že marsikaj ve. To me nekoliko moti, saj se mu ne morem predstaviti kot nepopisan list. Zato pri tem še vedno iščem pravi kompromis.

Ponosna pa sem, da sem, kljub temu da me na začetku niso podpirali, nadaljevala po svoji poti in danes tudi nekaj dosegla.

Kako pa so se odzvali na izid knjige?

Nad knjigo so bili vsi zelo navdušeni, kar me izredno veseli. Sem pa tudi taka oseba, ki težko prenaša previsoka pričakovanja ljudi okoli sebe, zato sem vsem rekla, naj najprej preberejo knjigo, potem pa naj bodo navdušeni, če jim bo všeč in če bodo menili, da je dobra.

Na splošno sem pa zelo hvaležna, da so vsi veseli zame.

Danes v glavnem ustvarjaš v italijanskem jeziku. Koliko pa sta šolanje v slovenskem okolju in slovenska literatura vplivala na tvoje ustvarjanje?

Vse to ima gotovo velik vpliv. Zelo sem hvaležna, da sem se šolala v slovenskih šolah. Dvojezičnost je seveda ogromno bogastvo. Slovenske šole so manjše v primerjavi z italijanskimi, a ponujajo več možnosti na kulturnem in umetniškem področju. Moja zanimanja so tako v šolskem okolju dobila več podpore.

Odraščanje v dvojezičnem okolju mi je omogočilo, da imam danes bolj transverzalen in odprt pogled na svet. K moji osebni rasti pa so ogromno prispevali tudi nekateri odlični profesorji, s katerimi sem še danes v stiku in me podpirajo.

V enem izmed posnetkov, v katerem si širši publiki predstavila, kaj pomeni šolanje v slovenskih šolah v Italiji, si omenila Davida Bandlja kot svojega najljubšega profesorja.

Čeprav me je profesor Bandelj učil zgodovino, sem se z njim najpogosteje pogovarjala o literaturi. Kot pesnik je zgodovino poučeval z literarnim pristopom, kar se mi je zdelo izredno zanimivo. Zavedala sem se, kako lahko pristop in način gledanja na stvari vplivata na asimiliranje informacij. Zgodovina je pravzaprav zgodba človeštva in način, na katerega je on podajal ta predmet, je bil zame izredno fascinanten.

Omenila bi tudi Damijano Devetak, ki me je učila latinščino, in Danielo Klančič za italijanščino. Prav zaradi nje sem se po maturi vpisala na študij literature.

Misliš, da boš kdaj ustvarjala tudi v slovenskem jeziku?

Zelo bi bila vesela, če bi se moje delo razširilo tudi v slovensko okolje. Čutim pa, da mi bolj leži pisanje v italijanščini. Nimam veliko priložnosti za uporabo knjižne slovenščine; večinoma se v slovenščini pogovarjam z mamo ali kakšnim bivšim sošolcem, sicer pa berem predvsem italijanske knjige, študiram v italijanščini in imam več stikov z italijanskim okoljem.

Mislim, da je popolno dvojezičnost težko doseči in da vsakomur bolj ustreza eden od jezikov. Zaradi tega mi je nekoliko žal. Morda mi bo nekoč uspelo kaj objaviti tudi v celoti v slovenščini.

Lahko pa od tebe pričakujemo, da boš tudi v italijanskem okolju širila zavedanje o slovenski manjšini in o tem, kaj ti je dalo slovensko okolje?

Seveda, to počnem že vsak dan. Morda o tem ne govorim veliko na družbenih omrežjih, a ko prvič spoznam nekoga, vedno spregovorim o okolju, v katerem sem odraščala in se šolala. Za vse to sem zelo hvaležna in o tem vedno rada govorim.

Diplomirala si iz literature v Vidmu z diplomsko nalogo o Srečku Kosovelu. Se torej poglabljaš tudi v slovensko literaturo?

Seveda. Tudi na magistrskem študiju sem izbrala predmet iz slovenske literature, kjer smo obravnavali sodobnejše avtorje. Za to sem se odločila, ker v šoli pogosto zmanjka časa za poglobljeno obravnavo sodobne literature. To je bila odlična priložnost za dodatno poglobitev.

Zelo me zanima tudi ruska literatura in pri tem mi slovenščina kot slovanski jezik zelo pomaga. Slovenščina je vsekakor ključ, ki odpira različna vrata.

Eno leto si poučevala slovenščino na dvojezični srednji šoli v Špetru. Kako si doživela to izkušnjo?

Izkušnja je bila zelo formativna. Morda sem bila še nekoliko premlada, saj te pri dvaindvajsetih letih dijaki in kolegi še ne dojemajo povsem kot profesorja. Kljub temu pa je bila izkušnja zelo lepa.

Pomagala mi je tudi na študijski poti, saj sem razumela, kaj pravzaprav pomeni poučevati, in dojela, da so bili vsi profesorji nekoč dijaki. Ko si dijak ali študent, profesorje pogosto dojemaš kot ljudi, ki vse vedo in imajo vse pod nadzorom, v resnici pa ni tako.

Misliš, da boš še kdaj stopila za kateder?

Upam, da bom nekoč imela možnost poučevati na liceju. To je zagotovo ena izmed izkušenj, ki bi jih rada preizkusila. S starejšimi dijaki se lahko v literaturo bolj poglobiš, medtem ko se na nižjih stopnjah posvečaš bolj pedagoškim vidikom.

Pred nekaj meseci si se preselila v Padovo. Si se za to odločila, ker si doma kaj pogrešala?

Glavni razlog za selitev je bil ta, da pišem magistrsko nalogo o Paveseju s profesorjem, ki poučuje v Padovi. Videmska univerza omogoča magistrski študij italijanistike, v okviru katerega eno leto študiraš v Vidmu in eno leto v Trstu, tezo pa lahko pišeš tudi pod mentorstvom profesorjev z drugih univerz. Ker nisem šla na študijsko izmenjavo Erasmus, za kar mi je žal, sem se odločila, da se preizkusim na ta način.

Rada imam Trst in rada imam tudi Gorico, čeprav je majhno mesto in mladim ne ponuja veliko priložnosti. V Padovi pa se dogaja veliko več. Malo mi je žal, da je Gorica še vedno precej izolirana.

In zdaj – kakšni so tvoji načrti za prihodnost?

Upam, da bom imela možnost objaviti še kaj. Pisanje in branje, literatura nasploh, so tisto, kar me veseli, navdihuje in mi daje smisel. Ne vem še v kakšni obliki, sem pa prepričana, da bo literatura vedno prisotna v mojem življenju. Prihodnost je zame še vedno odprto vprašanje. Trenutno skrbim za spletne tečaje za neko digitalno univerzo, kar mi omogoča življenje v Padovi. Poučevanje je torej še vedno del mojega življenja in mislim, da bo tudi ostalo.

Kar se tiče družbenih omrežij, bom seveda še naprej ustvarjala, a se zavedam, da je to delo precej zahtevno. Ko bom zaključila magistrski študij, se bom morala odločiti, kako naprej.

Tudi v knjigo, ki govori o ljubezni, bi lahko dodala še ogromno stvari. Napisala sem izbor misli, ki so se mi v tem trenutku življenja zdele pomembne tudi za druge. Že po enem letu pa si predstavljam, da bom drugačna oseba z novimi izkušnjami. Upam, da se moje življenje, literatura in ljubezen – tudi na osebni ravni – ne bodo nikoli ustavili, da bom še naprej zbirala nove izkušnje in iz njih črpala nov material za pisanje.

Pogled na GO! 2025

Rebecca Fierro je bila ena izmed predstavnikov mlajše generacije, ki jih je Julija Cotič za številko, ki je izšla 6. februarja 2025, tik pred začetkom Evropske prestolnice kulture, intervjuvala, da bi zbrala želje in pričakovanja mladih iz obeh Goric. Več kot leto kasneje Rebecca Fierro na čas EPK-ja gleda nekoliko z razočaranjem. “Nekaj se je premaknilo, a po mojem mnenju premalo,” pravi. Veseli se večjega števila turistov, ki jih srečujemo po mestu, še posebej med sončnimi konci tedna, a pričakovala je še kaj več. Mlada ustvarjalka je prepričana, da se domačini ne zavedajo bogastva, ki ga Goriška ponuja.

Kot predstavnica mlajše generacije najbolj pogreša priložnosti za mlade in prepričana je, da je treba mlade, ki živijo v mestu, spodbuditi, da so bolj aktivni. V mestu vidi možnost, da bi se razvil nov festival, podoben priznanemu festivalu èStoria, ki bi ga v celoti zaupali mladim. “Mislim, da bi znali ustvariti marsikaj zanimivega in povabiti ljudi, ki bi nas znali nagovoriti,” je prepričana.