Marsikateri pacient nima dovolj denarja za prevoz do bolnišnice

Intervju z novopečeno zdravnico Tjašo De Luisa o izkušnji prostovoljnega dela v Afriki

Medtem ko večina mladih zdravnikov po opravljenem strokovnem izpitu išče zaposlitev v domačem zdravstvenem sistemu, je Tjašo De Luisa pot vodila na majhen otok sredi ugandskega jezera Bunyonyi. Mlada zdravnica z Opčin je kot omenjeno junija lani zaključila študij medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani, poleti pa svoje znanje še nadgradila na enomesečni študijski izmenjavi v portugalski Coimbri. Po šestmesečnem pripravništvu v šempetrski bolnišnici in opravljenem strokovnem izpitu se je skupaj z ekipo štirih mladih slovenskih zdravnic odpravila v Ugando, kjer danes pomaga v tamkajšnji kliniki na otoku Bwama.

Kako bi opisali svojo pot do zdravniškega poklica?

Že v najstniških letih sem se navduševala nad znanstvenimi predmeti, odrasla sem pri skavtih, kjer je eno izmed temeljnih načel skavtizma pomoč bližnjemu, zato sem si želela, da bi kot poklic izbrala nekaj, kar vse to združuje. V četrtem letniku višje šole sem v sklopu delovne prakse sodelovala pri terapiji s psi (Pet therapy) pri ASUGI-ju, kar me je nazadnje prepričalo, da je medicina prava pot zame. Odločila sem se za študij v Ljubljani, ker sem si želela, da bi se moja študijska pot nadaljevala v slovenskem jeziku in ker me je program ljubljanske fakultete najbolj privlekel. Začetek študija je bil kar zahteven zaradi novega okolja, težavnosti programa, covida. Z leta v leto je postajalo lažje in vse bolj zanimivo, predvsem zadnja leta študija, ki so poleg teorije vključevala še praktične klinične vaje pri vseh predmetih. Med študijem sem opravila še polletno študijsko izmenjavo v Brnu na Češkem ter krajšo klinično oz. raziskovalno izmenjavo v Varni v Bolgariji, nato pa še eno podobno tudi na Portugalskem, v mestu Coimbra. V zadnjem letniku sem se odločila, da se bom odpravila še na humanitarno-medicinsko odpravo v Ugando, kjer trenutno živim.

Trenutno prebivate v Afriki, kjer ste prostovoljka. Kako se je rodila zamisel za humanitarno-medicinsko odpravo?

Sekcija za tropsko medicino Slovenskega zdravniškega društva v sodelovanju z Medicinsko fakulteto Univerze v Ljubljani že vrsto let organizira trimesečne humanitarno-medicinske odprave na različne lokacije v Afriki, na katere se odpravljajo predvsem študentje zadnjih letnikov medicine, dentalne medicine in drugih zdravstvenih ved ter mladi zdravniki oz. zdravstveni delavci. Na otok Bwama, ki leži na jezeru Bunyonyi v Ugandi, se odprave iz Slovenije odpravljajo že od leta 2012. Na tamkajšnji kliniki prostovoljno pomagamo pri osnovni zdravstveni oskrbi lokalnega prebivalstva.

Na odpravo sem se s kolegicami odpravila z iskrenim prepričanjem, da lahko znanje, ki smo ga pridobile med dolgoletnim študijem medicine, delimo z ljudmi, ki nimajo enakih možnosti, kot jih imamo mi. Za vse nas je to neprecenljiva življenjska izkušnja, saj pomagamo v okolju z omejenimi viri, drugačnimi smernicami in le osnovno medicinsko opremo. Takšno delo od nas zahteva veliko prilagodljivosti in iznajdljivosti, hkrati pa nam omogoča dragocene profesionalne in osebne izkušnje, ki jih bomo lahko prenesle tudi v naše prihodnje delo v Sloveniji.

Z ekipo sem odpotovala v Afriko pred enim mesecem, tako da sta pred nami še dobra dva meseca izkušenj.

Kaj so vaše dnevne naloge oz. opravila?

Zjutraj se zbudimo v večinoma lepa sončna jutra in skupaj z ekipo najprej spijemo kavico, saj brez tega ne gre. Nadanemo si uniforme in se pripravimo za nov delovni dan na kliniki. Razdelimo se v ekipe po ambulantah, vsaka ambulanta ima tudi svojega prevajalca. Ko prispemo na kliniko, nas navadno pričaka že cela vrsta pacientov, ki čakajo na začetek triaže, včasih prvi pacient tudi že nestrpno sedi v ambulanti. Na kliniki smo do sredine popoldneva, ko poskrbimo še za zadnje bolnike. Po delu smo ponavadi že zelo lačne, zato se lotimo kuhanja poznega kosila, ki ga navadno sestavljajo riž, stročnice, nekaj zelenjave ali odlično sveže sadje. Sledi še čas za druženje, sprehode, plavanje ali branje knjig in kvačkanje v viseči mreži. Dnevi zelo hitro minevajo, saj se vedno nekaj dogaja. Včasih pa se zgodi, da zvečer ali med vikendom pride do urgentnih primerov, ko z veseljem pohitimo na pomoč.

S kakšnimi zdravstvenimi težavami se najpogosteje srečujete?

Večinoma so te zelo podobne našim: sezonske okužbe dihal (gripe in prehladi), okužbe sečil, kronične bolezni, kot so arterijska hipertenzija in sladkorna bolezen, okužbe kože, otroške izpuščajne bolezni, poškodbe in kronične rane. Je pa tudi nekaj zahtevnejših primerov tropskih bolezni in podhranjenosti.

Kakšni so pogoji za delo v primerjavi z Evropo?

Pogoji so zelo različni od naših, nahajamo se namreč v okolju z omejenimi viri, predvsem diagnostiko in medicinskim materialom. Na kliniki imamo na razpolago le nekaj diagnostičnih testov in ultrazvok, zato se moramo o diagnozi in zdravljenju večinoma odločati le na podlagi natančne anamneze in kliničnega pregleda. Tudi za prevoz v bolnišnico nimamo veliko možnosti, saj marsikateri pacient nima dovolj denarja za prevoz do tja. Po svojih najboljših močeh se trudimo, da čim več pacientov sami oskrbimo na kliniki, če je pa napotitev naprej nujno potrebna, jim poskušamo pri tem priskočiti na pomoč.

Ali nameravate ponovno sodelovati pri podobnih projektih, kakšne načrte imate za prihodnost?

Glede na izkušnje, ki sem jih do sedaj tukaj doživela, bi se v prihodnosti z velikim veseljem vrnila v te kraje in ponovno sodelovala v podobnih projektih, bomo pa še videli, kam me bo popeljalo življenje. Glede karierne poti se trenutno še odločam. Upam, da mi bo tudi afriška izkušnja pomagala pri dokončni odločitvi.

Bi priporočali takšno izkušnjo tudi drugim mladim zdravnikom?

Tako izkušnjo zelo priporočam vsakemu, ki bi želel izkusiti delo v drugačnem okolju in pod drugačnimi pogoji, kot jih imamo pri nas. Spoznati drugo kulturo in živeti v stiku z naravo ter prijaznimi domačini. Tistemu, ki je o tem že kdaj razmišljal in ga morda zaustavlja strah ali dvom, zelo priporočam, da se opogumi in izkoristi priložnost, saj ko prispeš, vidiš, da ni nobenega razloga za strah.