Zlati jubilej bodo prežarjali zvoki operete
V letošnjem letu Kulturni center Lojze Bratuž – nekdanji Katoliški dom – praznuje 50 let neprekinjenega delovanja. Leta 1962 je bilo namreč slovesno odprtje Katoliškega doma, ki je bil zgrajen v nelahkih povojnih časih ob velikih žrtvah in vztrajnem, požrtvovalnem delu nekaterih goriških zanesenjakov – v ožjem odboru za njegovo gradnjo so bili predsednik dr. Anton Kacin, tajnik dr. Kazimir Humar, blagajnik Maks Komac in upravnik Ciril Koršič – s prostovoljnimi prispevki preprostih ljudi in dobrotnikov iz tujine, predvsem Slovencev v Ameriki, za kar ima nedvomno zasluge dr. Karel Bonuti. Tem našim zaslužnim kulturnikom smo Slovenci, ki se prepoznavamo v krščanskih vrednotah, neizmerno hvaležni, saj smo takrat dobili lepo dvorano, v kateri se je zvrstilo ničkoliko raznolikih prireditev. Ob njeni dotrajanosti so bili nujni obnovitveni posegi; pri tem delu je zelo zaslužen g. Marijan Markežič. Po temeljiti obnovi l. 1996 se je Katoliški dom preimenoval v Kulturni center Lojze Bratuž, po skladatelju in zborovodji Lojzetu Bratužu, svetli žrtvi fašističnega terorja. Letošnjega 25. februarja, ravno na dan, ko je bilo pred petdesetimi leti slovesno odrtje Katoliškega doma, je bila v veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž slovesnost, poimenovana Teh naših petdeset let. Pod istim naslovom so pevci, ki pojejo v raznih zborih na Goriškem, in mednarodni orkester ArsAtelier, ki deluje v Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel, pod vodstvom mladega dirigenta Patricka Quaggiata, zapeli njegovo kantato na besedilo pesnika in urednika našega tednika Jurija Paljka, ki je v strnjenih verzih prehodil petdesetletno pot in zaželel Kulturnemu centru Lojze Bratuž še toliko ustvarjalnih dni. Med pesmijo so se takrat oglašali nagovori slavnostnih gostov in predsednice KCLB Franke Žgavec.
Že ustaljena navada pa skoraj veleva, da ob okroglih obletnicah tega našega kulturnega hrama ali Zveze slovenske katoliške prosvete društva, ki so včlanjena v Zvezo, s skupnimi močmi postavijo na oder kakšno vedro spevoigro oz. opereto. Pred desetimi leti, ko je KCLB praznoval 40-letnico, se je na njegovem odru prešerno oglasila spevoigra Kovačev študent Vinka Vodopivca. Letos ob zlatem jubileju pa bo na odru KCLB zaživela, in sicer prvič v slovenščini, opereta Pomladanska parada, ki je nastala l. 1964 izpod peresa avstrijskega glasbenika Roberta Stolza. Iz nemščine je libreto prevedel tržaški rojak, pesnik Ivan Tavčar.
Vsebina se kot v vseh operetah lahkotno vije ob ljubezenski zgodbi s predvidljivim koncem. Vsega seveda v tem zapisu ne bomo razkrili; naj zapišemo le, kar sta nam povedala dirigent Hilarij Lavrenčič, ki se je prav s to opereto srečal pred leti v gledališču Verdi v Trstu, kjer je, kot znano, zaposlen in sodeluje tudi ob postavitvah operet, in igralec SNG Nova Gorica Jože Hrovat, ki ga pri nas dobro poznamo kot režijskega vodjo dramskega odseka PD Štandrež in kateremu je vodstvo KCLB zaupalo režijo operete. Scenograf Alessandro Starc pa je dejal, da mora poskrbeti za devet scenskih menjav na ne ravno obširnem odrskem prostoru, ki se še zmanjša zaradi odprtega prednjega dela, namenjenega orkestrski “jami”. Na odru morajo imeti svoj prostor tudi baletke (Veronika Terpin, Ivana Fajt, Lara Devetak, Sanja Vogrič iz goriške plesne šole Gisellle in Jana Tabaj iz šole Tersicore), ki jih vodi Carolina Bagnati, “stara” znanka pri postavitvah goriških operet. Naj za konec naštejemo še nastopajoče soliste in igralce: Julija Kramar, Nikolaj Pintar, Mojca Milič, Sebastjan Podbregar, Alessandra Schettino, Manuel Pintar, Martin Srebrnič, Marko Černic, Marinka Černic, Božidar Tabaj, Goran Ruzzier, David Mugerli, Mojca Dolinšek, Egon Cijan, Marko Brajnik, Marjan Breščak, pa še godba na pihala iz Ricmanj z Aljošo Tavčarjem. Poleg odraslih pevcev nastopa še OPZ Veseljaki iz Doberdoba.
Kako se bo to zapleteno kolesje uteklo in prispelo do cilja, bomo lahko spoznali na premieri 12. oktobra 2012.
Režiser Jože Hrovat
Jože Hrovat je dejal, da je z veseljem sprejel ta režijski izziv in se tako prvič pobliže srečal s to umetniško zvrstjo. Povedal je, da ima prvič v življenju pri izkušnjah sodelovanja z ljubiteljskimi gledališkimi skupinami različne pomočnike, ena izmed njih je Katja Dorni, tudi v vlogi šepetalke, zraven nje bo to nalogo opravljala še dolgoletna zvesta šepetalka pri dramskem odseku PD Štandrež Marinka Leban. Hrovat je naglasil, da je režijska težava predvsem v veliki množici nastopajočih (preko sto ljudi); usklajevati in obvladati toliko ljudi na odru ni lahko. S temi težavami se prvič spoprijema. Glavne vloge imajo pevci, samo igralskih delov ni veliko. Med pevkami je tudi Julija Kramar, v zadnjem času ena izmed najbolj popularnih pevk v Sloveniji; kot igralka je debitantka, a se v vlogi že dobro znajde in obvlada tekst. Samo igralske vloge so sicer obrobne, epizodične, in jih bodo izvajali igralci raznih goriških gledaliških skupin. Glavne vloge imajo namreč pevci. Kot vsaka opereta je tudi ta zahtevna, saj je v njej dosti petja, plesa, koreografskih gibov. V tekst so posegli le nekaj malega, razen tega, da se vse dogaja na Goriškem in da so protagonisti tukajšnji ljudje – celo Furlan je med njimi; nekaj besed bo zato tudi v furlanščini –, pomladili so Franca Jožefa in Marika, ena izmed protagonistk, prihaja iz Doberdoba. Prvo vajo na odru so pevci imeli ravno v torek, 18. septembra, ko smo jih obiskali. Delno je bila scena že vidna: zelo lepa perspektiva Travnika v barvah stare razglednice. Hrovat je dejal, da so posamezne skupine nastopajočih stopile na oder že po štirih bralnih vajah. Tudi on je priznal, da je zgodba sicer bolj plehka, a glasba je čudovito spevna in “gre hitro v uho“. Nekaj problemov imajo s kostumi, ker jih potrebujejo veliko, recimo avstro-ogrskih vojaških uniform.
Dirigent Hilarij Lavrenčič
Hilarij Lavrenčič nam je povedal, da v Stolzovo izvirno lahkotno glasbo ni nič posegel. Dejal je, da imajo njegove operete nadih muzikala, saj se je avtor s tem žanrom soočal v ameriškem glasbenem okolju; Stolzova instrumentacija je zelo barvita. V njej je zaznati dunajskega duha, pa tudi že dekadenčne sence, predvsem v prizoru, v katerem nastopa Franc Jožef. V Stolzovi glasbi je tudi dosti ritmike; v tem se čuti njegov stik z ameriškim songom. Ker je Pomladanska parada nastala kot filmska glasba z različnimi prizorišči, je velik izziv za odrsko postavitev. Zaradi tega bodo popolnoma izkoristili veliki oder KCLB. Pri tem je Lavrenčič omenil Alessandra Starca, ki dela v Verdijevem gledališču in je zadolžen za scenografijo operete. Lavrenčič je tudi dejal, da so v izvirniku prizorišče dogajanja razni dunajski predeli, prvi prizor je npr. v Praterju med vrtiljaki, pri goriški postavitvi pa je zgodba prenesena v naše mesto, v avstrijsko Nizzo, okoli l. 1900, ko je Franc Jožef obiskal Gorico. Prvi prizor bo na goriškem Travniku v vrvežu sejma sv. Andreja. V opereti, pri kateri je vrsta enakovrednih vlog, ki jih bodo v glavnem izrisali domači pevci in igralci, je precej komičnih trenutkov. Za sedaj orkester ni imel še vaj, pevci pa ob spremljavi klavirja s korepetitorkama Beatrice Zonta in Nevo Klanjšček vadijo že kak mesec.
Iva Koršič
Ob 50-letnici Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici
