Bodimo obrtniki odnosov!

Pogovor – Msgr. Janez Pavel Dianin, goriški nadškof

Prejšnji teden nas je v goriškem uredništvu s svojim obiskom razveselil novi goriški nadškof msgr. Janez Pavel (Giampaolo) Dianin. V iskrenem in topline polnem pogovoru nam je zaupal svojo življenjsko pot in spregovoril o tem, zakaj brez vnaprejšnjih receptov stavi na moč poslušanja, medosebnih odnosov in skupno hojo.

Ko ste pred dvema mesecema prišli v Gorico, ste dejali, da želite najprej prisluhniti ljudem in spoznati svojo novo škofijo. Danes pa bi radi mi kaj več izvedeli o človeku, ki je za pastirjem. Katere vrednote ste prejeli v družini, katera so temeljna doživetja, ki so izoblikovala vaš značaj in vas spremljajo še danes?

Odraščal sem v krščanski družini. Iz otroštva se spominjam molitev, ki jih je mama meni in bratu naročala vsak večer pred spanjem. Kot ministrant sem bil nadvse zvest, tudi ob šestih zjutraj. Že od nekdaj sem imel željo, da bi postal duhovnik: pred sabo sem imel podobo duhovnika, očetovega bratranca, ki je pogosto zahajal k naši družini. Bil je tajnik padovanskega škofa, nato vikar za pastoralo. Bil je človek izjemne miline, pa tudi prav lepe pameti, res me je prevzel. V semenišče sem vstopil še zelo mlad. Seveda so sledile krize, ki jih doživlja vsak mladostnik; želja, da bi opustil, da bi prestopal meje … Toda na koncu je bila to zelo umirjena pot. Duhovnik sem postal leta 1987. Poslali so me v Rim, kjer sem bil štiri leta. Študiral sem moralno teologijo, da bi poučeval na naši teološki fakulteti. V Padovo sem se vrnil leta 1991 in začel poučevati zakonsko, družbeno in temeljno moralo. Vedno sem imel tudi druge zadolžitve, zato sem poučevanje doživljal povezano s pastoralnim življenjem. Deset let sem bil ravnatelj urada za družinsko pastoralo, osem let asistent Katoliške akcije, nato trinajst let rektor semenišča. Te tri izkušnje so me izoblikovale. Poučevati teologijo zakona, družine, spolnosti in delati z družinami – ne vem, ali sem se več naučil iz knjig ali iz življenja družin. Leta Katoliške akcije so mi podarila čut za soodgovornost v Cerkvi, med duhovniki in laiki. To je bil še en mejnik. Kot rektor pa sem imel opraviti z razločevanjem in spremljanjem mladih pri njihovi odločitvi. Res številni izzivi. Največji dar je bil dar očetovstva: kakor starši, ki zaradi otrok izgubijo kakšno noč spanca, sem jih veliko izgubil tudi jaz, ko je bilo treba odločati o življenju ljudi. To so bile pastoralne izkušnje, ki sem jih vedno spremljal s študijem, raziskovanjem, poglabljanjem. Prepričan sem, da nas ne krepijo številne izkušnje, temveč tiste, ki jih zmoremo predelati in spremeniti v bogastvo našega življenja. Če delaš preveč stvari, ena izniči drugo, a ne? Služba škofa je nato bila pomemben preskok in velik dar.

Papežev klic v Gorico ste označili za spomladansko nevihto – “nepričakovano in nenadno”. Kaj je bila vaša prva misel, ko so vam sporočili, da boste zapustili Chioggio in prevzeli vodenje naše metropolitanske Cerkve?

Najprej sem pogledal svoj prstan. Ko sem namreč postal škof, sem si ob zavedanju vloge Ogleja v Cerkvi italijanskega severovzhoda izbral prstan z oglejskim križem. Zato se mi je zdelo skoraj kot nekakšna ne ravno usoda, temveč cilj, načrt. Gospod mi je namenil izkušnjo v Chioggi, da bi se izuril; pravi cilj, kamor me je ves čas vodil, pa je bil tu. Zato sem klic doživljal tudi z občutkom nekoga, ki je bil v Gospodovi volji. “Nevihta” zato, ker so bila štiri leta in pol v Chioggii malo, bilo je veliko odprtih gradbišč in projektov, imel sem vtis, da puščam knjigo na pol prebrano. Kljub vsemu sem novo službo sprejel mirno. Če je prišel ta klic, je to zato, ker je to hotel Gospod. Dejstvo, da goriška škofija ni prevelika, je zame pomembno, saj pomeni, da bom imel možnost spoznati ljudi in župnije, ne bom škof, ki je predaleč od resničnega življenja. To mi daje veliko notranjega miru, kajti v tem, da bi bil škof le v pisarni ali na avdiencah, se ne prepoznam.

Ob prihodu v mesto ste tudi dejali, da v žepu nimate “ne pastoralnih strategij ne čarobnih rešitev”, temveč želite poslušati. Kateri koraki so zaznamovali začetek vaše službe v novi škofiji?

Poslušanje ni pretvarjanje; človek mora razumeti, kam je prišel. Kot se je Chioggia močno razlikovala od Padove, kjer sem odraščal, se zavedam, da je tudi Gorica povsem drugačen svet. Kadar je poslušanje resnično in iskreno, je to tudi pot spreobrnjenja. Zato poslušam. Včasih je tudi naporno, saj je za mnoge samoumevno, da že vem vse; včasih mi omenijo župnijo, jaz pa sploh ne vem, kje je. To poslušanje je tudi asketska vaja, ki pa je nujna. Verjamem namreč, da moramo korake v Cerkvi delati skupaj. Verjamem v sodelovanje z duhovniki, s pastoralnim svetom, z laiki. Kamorkoli bomo šli, bomo šli skupaj. Prva odločitev, ki sem jo sprejel, je bila obiskovati duhovnike. Tudi danes popoldne se bom odpravil k nekemu duhovniku in tam ostal do večera. Vidim, da imajo duhovniki željo, da se izpovejo, da jih kdo vpraša: “Kako si? Kaj misliš?” Potem je jasno, da v tem trenutku vsi trkajo na škofova vrata, da bi se predstavili. Načrtov torej nimam, gradili jih bomo skupaj.

Vaša osebna in akademska pot je tesno povezana z moralno teologijo in družinsko pastoralo. Kakšen prispevek želite prinesti v Gorico v času, ko so družbene in družinske vezi krhke ter ko se mlajše generacije soočajo z zmedenostjo?

Ne gre za to, da bo prihod nekega škofa kaj spremenil. Ko sem bil ravnatelj urada za družino, so se ločitve v Padovi podvojile … Sem pa prepričan, da se življenje vseh nas odvija na področju čustvenih vezi. Izkušnja ljubiti in biti ljubljen nas zaznamuje. Občutek, da si ljubljen že od otroštva, prinaša temeljno zaupanje, ki te odpre za življenje. Čeprav mnogi napovedujejo konec zakona, pa vendarle prav na čustvih zastavimo svoje življenje. In to pri odnosih, ki niso le hipni, ki niso le “ugrizni in zbeži”. Ko komu rečemo “ljubim te”, je velika razlika, ali rečemo “za vedno” ali pa ne. Tisti “za vedno” namreč pomeni, da gre za življenjski načrt. Če tega ne rečemo, je, kot bi bili prepuščeni zgolj trenutnim občutjem. Ko se dva poročita, ne rečeta “Obljubim ti, da se mi bo vsako jutro, ko bom vstal in te zagledal, ogrelo srce”, temveč rečeta “Obljubim, da ti bom v veselju in žalosti stal ob strani”. To je nekaj bistvenega v življenju. Ni se nam treba postavljati v bran ustanovam kar tako, temveč zaradi smisla, ki stoji za njimi. Zaradi tega, kar je – še prej kot krščansko – človeško, veliko. Če mi kaj spodleti pri delu, me to spravi v stisko, če pa propade ljubezen, je to bolj dramatično, čeprav včasih morda celo osvobajajoče; vendar to so rane, ki ostanejo. Zdi se mi pomembno, da bi se temu še naprej posvečali. Veliko se sicer že počenja.

Tržič je območje z zapletenimi družbenimi razmerami, ki jih zaznamujejo migracijski tokovi ter spreminjajoče se industrijsko in delovno okolje. Kakšen bi moral biti po vašem mnenju glas Cerkve pri temah, kot so sprejemanje, dostojanstvo dela in družbeni mir?

V zadnjem dobrem mesecu sem razumel, da je tržiška stvarnost svet zase. Ni lahko govoriti o vprašanju priseljencev in sprejemanja, zadeva je zelo zapletena, ker so številke visoke in je veliko odprtih vprašanj. Vendar ko ne bi bilo priseljencev, bi Fincantieri zaprl vrata. Še več: ko bi Fincantieri zaprl vrata, bi se zaprl tudi Tržič, saj obstaja celotna veriga podizvajalcev, ki živijo ob Fincantieriju in od njega. Se pa zavedam, da glede besede “sprejemanje” ne moremo biti naivni, kajti nekoga lahko sprejmeš, če si drugi to tudi želi, če se želi vključiti, če želi vstopiti v ta svet. To ni samoumevno, kot ni samoumevno, da se ti naši bratje – sam jih tako imenujem – radi učijo jezika, da se radi soočajo z našo kulturo. Za dialog morata biti dva. Zato se mi zdi, da bi bil naiven, ko bi pridigal o sprejemanju z zaprtimi očmi in zatisnjenimi ušesi. To je veliko “gradbišče”. Vemo, da Italija in Evropa potrebujeta priseljevanje. Del, ki se opravljajo v Fincantieriju, morda ne bi opravljal noben Italijan … To je vprašanje, s katerim se moramo soočiti. Rešitev nimam; ko bi obstajale, bi jih že našli. Moramo pa iskati dobre prakse. Prejšnje dni mi je neki duhovnik dejal: “Ni lahko biti župnik v Tržiču. Marsikdo bi se težko znašel.” Drug duhovnik pa mi je z nasmehom rekel: “Jaz sem pa vesel, ker je to zame izziv.” To se mi zdi pravi pristop – imeti pogum reči: “Tukaj smo, delajmo! Ne naivno, ampak ob zavedanju, da obstajajo težave, s katerimi se je treba soočiti.” Kot človeško bitje in kristjan seveda ne morem, da ne bi čutil, da je treba dostojanstvo vsakega človeka braniti in varovati s potrpežljivostjo. Človek je vedno na prvem mestu! Ni nujno, da sprejmemo vse, spoštovati pa moramo vse.

Sodobna revščina ima veliko obrazov, kot so stiska, osamljenost, bolezen, odrinjenost na rob, priseljevanje, nasilje. To so besede iz ene vaših nedavnih pridig. Kako naj se soočimo s to duševno osamljenostjo v družbi, ki je sicer hiperpovezana, a hkrati razdrobljena?

Postati moramo obrtniki odnosov: z mladostniki, ki po covidu radi ostajajo zaprti v sobi, obrtniki odnosov s starejšimi. Za današnjo družbeno stisko tiči stiska v odnosih. Živimo v vse bolj individualistični družbi, v kateri je drugi vedno nekdo, pred katerim se je treba braniti. Postati moramo sposobni tkati in na novo spletati odnose – to je velik izziv. Graditi moramo dialog med generacijami. Slišal sem, da se v Gorici pojavljajo težave z mladostniki, ki so včasih po svoji naravi nagnjeni k prestopništvu. Kaj storiti, če ne prav znova obuditi odnose, srečanja, potrpežljivost? Stiske naše družbe so tegobe družbe, ki ima na videz vse in živi v obilju, a je morda nekoliko izgubila svojo dušo. Tudi kot Cerkev moramo znova ovrednotiti pomen dialoga, odnosov in – zakaj ne – tudi etike. Verjamem, da je krščanski etos tudi globoko človeški etos, zato se ne smemo bati reči, da to, kar prinašamo, ni nekaj pristranskega, temveč nekaj, kar ima moč oblikovati in razvijati človeško, najboljše od človeškega, kar je v vseh nas.

Že v svojem prvem sporočilu škofiji ste namenili pomenljive misli slovenski in furlanski skupnosti. Izrazili ste navdušenje nad slovensko dvojino, v kateri vidite simbol odnosa, in dejali, da želite govoriti “jezik srca”. Kako naj se “teologija odnosa” lahko uresničuje v vsakdanji praksi, da bi Gorica lahko postala “laboratorij sožitja”?

Mislim, da to že obstaja med Gorico in Novo Gorico. V kratkem grem spoznat škofa v Koper. Novembra pojdem predstavit Škofovsko konferenco Triveneta Slovenski škofovski konferenci. Čutim, da k poslanstvu goriškega škofa sodi tudi to. Poskušam razumeti tudi zgodovino in rane, ki še obstajajo. Je bil čas, ko so morali vsi misliti enako in govoriti isti jezik … Težave so prišle z desne in z leve. Vendar obstaja močna identiteta.

Slovenščine se skušam naučiti vsaj toliko, da bom lahko v njej maševal. Ob tem se tudi zabavam in že vem, da bom zabaval tiste, ki me bodo poslušali … Želim pa imeti to pozornost. Sprejem, ki sem ga bil doslej deležen v slovenskih okoljih, je bil vedno lep – tako kot danes z vami. Seveda, kako lepo bi bilo, ko bi v Gorico prišel škof, ki bi govoril slovensko … On in vi bi se počutili skoraj kot doma. Preden sem prišel v Gorico, me je glodala skrb: “Tam pričakujejo marsikaj. Kdo ve, ali bom zmogel.” A sem si rekel: “Bom pa govoril slovenščino srca,” se pravi tisto, ko ljudi pogledaš v oči, se z njimi srečaš in ob njih preprosto si. Upam, da so to vrata, ki odpirajo pot mirnemu dialogu. Verjamem, da je bila lanska Evropska prestolnica kulture neverjetna priložnost že zato, ker je bila uresničena skupaj, pa tudi zato, ker je počastila skupno prehojeno pot in tisto, kar se bo še nadaljevalo. Zato pravim: vstopam v zgodbo, ki že obstaja.

Skrb za duhovniške poklice in duhovniški zbor vam močno leži na srcu. Obenem ste izrazili željo, da ne bi zaprli nobene župnije, niti najmanjše. Kako uskladiti upadanje števila duhovnikov z ohranjanjem razvejane navzočnosti Cerkve?

Obstoja župnije ne sme pogojevati dejstvo, ali je tam duhovnik. Prizadevati si moramo za gradnjo krščanskih skupnosti, v katerih so vsi krščeni soodgovorni in kjer duhovnik opravlja tisto, kar mu pritiče. Če bi moral duhovnik v župniji opravljati le duhovniško službo, bi mu uspelo. Če pa mora biti ekonom, zidar, upravljati sto objektov in hoditi plačevat položnice ter urejati sto stvari, ne more voditi več župnij. To bo zmogel, če bo imel za sabo krščansko skupnost, v kateri dobro deluje pastoralni svet, v kateri laiki skrbijo za upravo, za cerkev, za bogoslužje. Zakaj želim, da ne bi zaprli nobene župnije? Ker je v vasi, kjer stoji cerkev, tudi močan čut pripadnosti. Izhajam iz načela subsidiarnosti, ki ima pomembno mesto ne le v politiki, ampak tudi v družbenem nauku Cerkve. Po tem načelu naj se to, kar se lahko stori v majhni skupnosti, stori tam; kar ni mogoče, naj prevzame višja raven, tj. pastoralna enota; česar se ne da storiti v pastoralni enoti, naj prevzame dekanija. To je načelo subsidiarnosti, ki bi ga npr. lahko uporabili tudi pri skrbi za ostarele: če starejši človek lahko ostane doma in ima oskrbo, je to seveda idealno. Če to ni mogoče, priskoči na pomoč socialna služba; če to ni mogoče, pride v poštev dom za ostarele. Zato duhovnik lahko vodi več župnij, če je njegova glavna naloga oznanjati evangelij, obhajati zakramente, spovedovati, biti duhovni voditelj. To bi po mojem mnenju morale biti sanje vsakega zdravega duhovnika. Imeti moramo pogum za resen premislek. Ni dobro niti, da duhovnik v nedeljo obhaja preveč maš. Zato morajo tudi laiki razumeti, da se je včasih treba premakniti, da bi obred obhajali bolj dostojanstveno.

Kakšno misel oz. voščilo bi ob sklepu namenili bralcem Novega glasa in celotni slovenski skupnosti?

Voščilo je predvsem to, da bi mogli hoditi skupaj. Želim, da bi se vsi čutili – kot bi rekel papež Frančišek – v istem čolnu. To je čoln, na katerega pazi Gospod; še več, to je čoln, v katerem je tudi On. Pluje z nami. Da bi hodili skupaj, da bi se čutili bratje in sestre v Kristusu. Ohranimo svoje identitete, a evangelij je nekaj, kar nam omogoča, da se čutimo in smo eno telo, ena družina, na isti poti. To nas povezuje, to je naše bogastvo.