Sonček ves zlat, ki še vedno sveti
V novi zbirki otroških pesmi Ljubke Šorli živijo otroška igrivost in ljubezen do slovenske besede
Nekatere knjige se vrnejo med nas kot spomin, druge zato, ker jih preprosto še vedno potrebujemo. Nova zbirka otroških pesmi Ljubke Šorli Sonček ves zlat, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba, je obojega po malo. V njej se vrača pesnica, ki je pomemben del svojega opusa namenila otrokom, njene pesmi pa tudi danes govorijo o nečem, kar se ne spreminja: o otroški radovednosti, igri, veselju, nagajivosti in čudenju nad svetom. Z ilustracijami Kristine Pahor dobivajo verzi novo priložnost, da znova zaživijo med mladimi bralci.
Predstavitev zbirke je v ponedeljek, 7. septembra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž zbrala ljudi, ki jih z Ljubko Šorli povezujejo različne življenjske poti. Med njimi so bili njena nečakinja in urednica zbirke Vera Tuta Ban, ilustratorka Kristina Pahor, nekdanja učenka Barbara Rustja, ki je dogodek povezovala, ter avtor spremne besede Robi Šabec. Večer sta z glasbo obogatili mlada violinistka Vita Prinčič, učenka profesorice Mojce Križnič na SCGV Emil Komel, in prof. Eva Dolinšek na klavirju. V imenu založbe je pozdravila Tamara Kosič.
Ljubka Šorli je napisala okoli 1200 pesmi različnih zvrsti, približno četrtino teh predstavlja otroška poezija. Velik del tega ustvarjanja je nastal ob njenem dolgoletnem delu za otroško revijo Pastirček, pri kateri je bila tudi urednica. Številne pesmi so bile napisane tudi za različne priložnosti, šolske potrebe, voščila in druge dogodke. Kot je povedala Vera Tuta Ban, je bil prav zato pri izboru za novo zbirko pomemben predvsem en kriterij – kakovost. “Izluščila sem jih in jih postavila v skupine, saj je za otroka lažje, če ga usmeriš v različne tematike,” je pojasnila. Tako je nastalo pet sklopov: Narava, Živali, Igre in igrače, Otroci in šola ter Prazniki.
“Poezija Ljubke Šorli je vredna, premalo se je je objavilo,” je poudarila Barbara Rustja, ki je bila kot otrok njena učenka. Spomin na pesnico je pri njej povezan tudi z učilnico. Ljubka Šorli je bila po njenih besedah stroga in brezkompromisna, ko je šlo za rabo slovenskega jezika. “Zelo je ljubila slovenski jezik in nam je to ljubezen posredovala.” Toda za strogostjo je bila oseba, ki je znala ostati povezana z otroškim svetom. Njena otroška poezija je jasna, spevna, igriva in pogosto izhaja iz čisto običajnih dogodkov. Prav v tej neposrednosti je njena posebna moč. “V sebi je ohranila neokrnjeno otroško dušo,” je dejala Rustja.
Za Ljubko Šorli pa otroška poezija ni nastajala v svetu, ki bi bil ločen od težkih življenjskih izkušenj. Njeno življenje je bilo zaznamovano tudi z nasiljem in trpljenjem. Med vojno je bila zaprta v taborišču v Zdravščinah, kjer je preživela štiri mesece. Posledice mučenja so bile fizične in psihične, a ponižanje je ni zlomilo. Prav nasprotno, ko si je fizično opomogla, se je odločila, da bo njen odgovor na nasilje pesem. “Njeno maščevanje je bilo v tem, da je v pesmi dvigovala v ljudeh zavest in ponos,” je povedala urednica. Že v zaporu je pisala. Ženske, ki so bile zaprte skupaj z njo, so si njene pesmi skrivaj prepisovale v zvezke. Vera Tuta Ban je pred dvema letoma dobila dva takšna zvezka, ki pričata o tem, kako so njene besede prehajale iz rok v roke in iz srca v srce. Tudi zato je otroško poezijo Ljubke Šorli težko razumeti samo kot lahkotno, igrivo poglavje njenega opusa. Njena vedrina je skrivala žensko, ki je dobro poznala temo, a ji ni dovolila, da bi jo premagala. “Bila je zelo verna, ljubila je bližnjega in verjetno je prav zato lahko preživela,” je na predstavitvi razmišljala Barbara Rustja.
Vera Tuta Ban je svojo teto Ljubko Šorli poznala tudi zelo osebno. Prva leta svojega življenja je preživela skupaj z njo in družino. Spominja se je kot zadržane, a sončne osebe, ki se je rada smejala in pozorno spremljala otroške lumparije. “Zelo nas je imela rada, zato so nastale tudi te pesmice – razglednice. To niso bile običajne razglednice. Pošto sem dobila na svoje ime, na razglednici pa je bila pesmica.” Takšne drobne geste veliko povedo o pesnici: pri Ljubki Šorli je očitno tudi vsakdan lahko postal pesem. Otrok, njegova igra, žival, praznik, šola, sonce – vse je lahko postalo izhodišče za verz. “Pri njej je šlo vse skozi ključ besede,” je še dejala urednica.
Spremno besedo k zbirki je napisal Robi Šabec. Povedal je, da se je pred pisanjem srečal z njenim pričevanjem, ki ga je poslala tržaškemu sodišču ob procesu za Rižarno. “To me je pretreslo,” je povedal. Ko ga je Vera Tuta Ban prosila za spremno besedo, je imel občutek, da je bila ta že dolgo nekje v njem. “Trpljenje Ljubke sem povezal s pesmijo, ki jo je pisala otrokom, da bi jih obvarovala pred grozo, ki se dogaja v svetu.”
Posebno mesto v knjigi imajo ilustracije Kristine Pahor. Z Ljubko Šorli jo povezujejo tudi osebni spomini, saj je kot otrok v vaškem zborčku v Križu prepevala njene pesmi, pozneje pa se je z njenim delom srečevala tudi kot sodelavka Pastirčka. Pri ustvarjanju ilustracij je morala najprej poiskati svoj odnos do pesmi. “Najprej sem jih nekajkrat prebrala,” je povedala, “potem pa je šlo postopoma, korak za korakom.” Najbližje so ji bile živali, igre in igrače, prav svetovi, v katerih je otroška domišljija najbolj svobodna. Ilustracije večinoma ustvarja v akvarelu, pri tem pa dobro ve, da morajo najprej doseči otroka. “Ilustracija doseže srca otrok, če je simpatična in duhovita.”
Dobra knjiga še vedno lahko premaga zaslon. “Otroci so v duši vedno enaki,” meni Vera Tuta Ban. “Če je nekaj toplo, lepo in prisrčno, se jih bo prijelo.” Toda pomembno je tudi nekaj drugega: da otrokom berejo odrasli. Otrok potrebuje zgodbo, podobo, glas odraslega, ki mu bere. Morda je prav to eno od tihih sporočil nove zbirke Sonček ves zlat. Otroška poezija Ljubke Šorli ni samo literatura za otroke, temveč je tudi povabilo odraslim, naj se za trenutek ustavijo in pogledajo svet skozi oči otroka.
