Goriška

Matura 2026: Čezmejni dijak Diego Emusici izbral licej v Gorici zaradi njegove kakovosti

1. 7. 2026

Piše: Julija Cotič in Giulia Černic

V času zrelostnih izpitov na goriških in tržaških višjih šolah smo zbrali nekaj mnenj članov komisije in maturantov. Več lahko preberete v drugem članku (klikni in preberi).

Svojo izkušnjo in pogled na izpite je z nami delil Diego Emusici, letnik 2006, ki je uspešno zaključil znanstveni licej.

Izobraževal si se v slovenski devetletki v Sloveniji, nato pa si se odločil za višješolski študij v zamejskem prostoru. Kaj te je vodilo k tej odločitvi?

Rojen sem v Šempetru pri Gorici, sicer pa živim v Črnučah. Po zaključku slovenske devetletke sem se za vpis na to šolo odločil predvsem zato, ker sem začutil, da je izjemno kakovostna. Vedel sem, da mi bo dala zelo obširno znanje, predvsem na področju znanstvenih predmetov, hkrati pa mi bo ponudila veliko tudi v kulturnem smislu. Danes lahko z gotovostjo trdim, da svoje izbire niti najmanj ne obžalujem.

Kako pa je bilo na začetku z italijanščino? Si imel pri pouku kakšne večje preglavice?

Z italijanščino na splošno nisem imel težav, saj mi to ni tuj jezik – doma se namreč pogovarjamo tudi v italijanščini. Je pa res, da sem imel na samem začetku šolanja nekaj več težav s pravopisom, a je potem steklo. Profesorji so me pri tem spremljali in me podpirali, nekaj časa sem imel tudi privatno pomoč in vse skupaj mi je pomagalo, da sem zadevo uspešno speljal.

Omenil si dvojezičnost doma. Kako družinsko ozadje vpliva na tvoje dojemanje lastne identitete?

Moja družina je res dvojezična. Včasih se pošalim, da sem skoraj nekakšen italijanski zamejec v Sloveniji, čeprav se po drugi strani sploh ne počutim niti malo Italijana. Nimam fiksne, strogo določene identitete. Moj oče se je sicer rodil v Milanu in je globoko povezan s temi kraji, vendar je odraščal v zelo italijanskem okolju in me je zato tudi naučil jezika. Ko je spoznal mamo, ki je s slovenske strani, se je preselil sem. V Milanu imam še vedno sorodnike, a sem seveda najbolj močno vezan prav na domače kraje.

Je bil prehod v manjšinsko šolsko okolje zaradi drugačnega ozadja kaj nenavaden?

Ko sem stopil v prvi razred liceja, teh krajev, njihove specifične identitete in tukajšnje manjšinske kulture sploh nisem poznal, bil sem v bistvu popolnoma neveden. Šele ko sem skozi leta pobliže spoznal to skupnost, sem se postopoma vključil, čeprav sem se večkrat počutil predvsem kot nekakšen spoštljiv opazovalec.

Maturitetni izpiti so mimo. Kako bi ocenil celotno izkušnjo in ali si se počutil dobro pripravljenega?

Svojo izkušnjo na izpitih bi ocenil z devetko, torej je bilo vse skupaj precej dobro. Glede pripravljenosti pa mislim, da se nihče nikoli ne bo počutil stoodstotno pripravljenega, ko stoji pred vrati državnega izpita. Preprosto sem zaupal samemu sebi in svojemu znanju, pa je šlo. Kar se tiče samih izpitnih tem, so se mi zdele zelo zanimive. Iskreno sem sicer zaradi stoletnice pričakoval Srečka Kosovela, je bilo pa kljub temu lepo in prijetno na izpitu videti Ivana Cankarja.

Zaključil si znanstveni licej, kakšni pa so tvoji načrti za prihodnost? Ostajaš v znanstvenih vodah?

Da, nadaljujem na znanstvenem področju. Moja naslednja postaja je Ljubljana, kjer se vpisujem na Naravoslovnotehniško fakulteto, smer geologija. Kje natančno bom pristal po študiju, kar se tiče službe, v tem trenutku še ne vem, saj geolog lahko dela praktično povsod. Zaenkrat pa me najbolj privlači in kot moj cilj ostaja nekaj bolj naravovarstveno usmerjenega.

O svoji izkušnji so več povedalu tudi: