Dramski odsek PD Štandrež je na valentinovo postregel s premierno uprizoritvijo komedije Marcolfa

“Da sreča človeka le sreča, ujeti se pa ne da”, kot modro zatrjuje slovenski pregovor, so na svoji koži spoznali protagonisti komedije Marcolfa, ki je izšla izpod kritično ošiljenega peresa Daria Foja (1926-2016), italijanskega pisca komedijskih del, večinoma po zgledu commedie dell’arte, ki so s svojimi vsebinami nemalokrat razburile javnost. Avtor je namreč večkrat spretno podrezal v njene boleče žulje. V sočnem slovenskem prevodu Mateja Klanjščka, ki se je že kar nekajkrat uspešno lotil prevajanja dramskih besedil, je komedija Marcolfa, po decembrski predpremieri, doživela še uradno premiero, in sicer prav na godovni dan sv. Valentina (14. 2. 2026), na praznik zaljubljencev, v župnijski dvorani A. Gregorčič v Štandrežu v izvedbi dramskega odseka domačega Prosvetnega društva Štandrež. Štandreški komedijanti vztrajno že 60 let postavljajo vsako leto na oder daljše dramsko delo, navadno komedijskega žanra, s katerim nato obiskujejo in razveseljujejo zamejske ter bližnje in daljne dvorane na Slovenskem. Priredbo teksta in režijo je tudi pri tokratni predstavi z veliko smisla za duhovite detajle podpisal dramski igralec Andrej Zalesjak, član igralskega ansambla SNG Nova Gorica. Že nekaj let umetniško usmerja štandreške komedijante, ki so se jim pred že veliko leti pridružili gledališki navdušenci onstran nekdanje meje, tako da se je ta skupina lahko ponašala s čezmejnim značajem že veliko let pred EPK GO! 2025.

Ujedljiva igra Marcolfa se poigrava s preračunljivostjo in še zmeraj ukazovalno držo propadajočega plemstva in se obrega ob splošne človeške slabosti, predvsem ob neustavljivo željo po denarju, ki naj bi prinašal srečo in mirne dni, brez skrbi za preživetje. Dogajalni čas komedije s farsičnim prizvokom je leto 1848, ki je bilo tudi za Slovence pomembno. Zelo domiselno prikazana odrska podoba nas popelje v vidno zanemarjeno, nekdaj bogato, zdaj s pajčevinami prepredeno, prašno notranjost vile obubožanega, prav nič krepostnega markiza, ki si je s trošenjem denarja nakopal na glavo cel kup dolgov in si srčno nadeja, da bo lahko sklenil poroko s princeso in se tako spet povzpel na zeleno vejo. Pred upniki se vztrajno skriva, še najraje v veliko omaro, ki kraljuje sredi prizorišča in predstavlja varno zatočišče tudi za druge nastopajoče like. S svojo “impozantno” telesnostjo je zmeraj prisotna markizova godrnjava, a uslužna, sicer ne ravno preveč delovna služkinja Marcolfa, nad katero se markiz dere in jo zmerja z raznolikimi barvitimi psovkami, a ona se na to požvižga, saj tudi njej markiz dolguje kar nekaj mesecev plače. Sama ima zelo rada igre na srečo in prepričana je, da ima tokrat zmagovalno srečko v rokah, kar jo naenkrat spremeni v zelo privlačno žensko. Neustavljive skomine po denarju namreč gojita markiz in tudi njegov skrbnik Giuseppe. Marcolfa je že veliko let zaročena z markizovim hlapcem Francescom, ki zna premeteno iztržiti kaj zase in bi silno rad odšel v svet, saj še najbolj ljubi svobodo. Kot pravi predstavnik  ozaveščenega proletariata bi se najraje otresel vseh “hlapčevskih vezi”. Pohlepni skrbnik Giuseppe je zaročenec prikupne, po značaju močne in odločne Tereze, s katero pa ima skrito razmerje tudi sam markiz. Ljubezenski trikotnik spada v komedijske, včasih prav abdsurde situacije, iz katerih nihče ne more uiti, dokler se ne izkaže, sicer prepozno, da je Marcolfina srečka res zmagovita. Francesco je hotel Marcolfo odvrniti od iger na srečo in ji je zato zakuhal nakano, s tem da je podtaknil star časopis in prodajalcu srečk naročil, naj Marcolfi proda iz prejšnjega leta zmagovito številko, a kaj, ko je ista številka (3 13 16 35 12 23 in dodatnih 17, kot se sliši v ponavljajočem se songu) izžrebana tudi tokrat! Tega se vsi zavedo, ko je srečka že raztrgana in neveljavna. Tako vse ostaja pri starem. Le markiz lahko upa, da ga bo princesa res vzela, kljub temu da ji je zaupal, da je član proti avstrijskega prostozidarskga združenja.

Zdi se, da je pri vsem tem pretresu še najbolj trdna in trdo na tleh prav omara kot priča vseh zmešnjav, upov in razočaranj nastopajočih likov, ki bi radi na vsak način prišli do denarja.

Andrej Zalesjak je vešče vodil igralce po vijugastih stezicah humornega besedila in si z veliko mero domišljije zamislil zunanjo podobo predstave. Posebno sugestivno in skrivnostno je izzvenel zatemnjen prizor ob “mrliču”, ko je igralcem zastrl obraze z belimi maskami. Prijetno premierno presenečenje je bil tudi lutkovni prikaz pogovora protagonistov, ki je potekal v omari, za kratek čas spremenjeni v lutkovni odrček. Režiser Zalesjak je sam poskrbel za z dogajalnim časom usklajen izbor kostumov, povedno odražajočih socialni izvor protagonistov. Te so s posrečenimi humornimi odtenki slikovito karakterizirali igralci, ki so s svojim izvajanjem večkrat priklicali smeh na usta gledalcev. Egon Cijan je bil pohlepni markiz, ki bi se na vrat na nos oženil kar s svojo do tedaj zaničevano služkinjo, samo da bi si prisvojil njen denar. Mojca Dolinšek, ki nas vselej preseneča s svojimi prepričljivimi preobrazbami, se je prelevila v nepismeno “debeloritno baburo” z ukrivljenim nosom, ki trdno verjame v zmagovalno srečko, a tudi zelo naivno in otročje v to, da se prav zanjo “spopadeta” v dvoboju markiz in Giuseppe. Marcolfa se izraža v goriškem narečju, kar dela njena besedičenja in razmišljanja še bolj komična. Marko Brajnik je svojega Giuseppeja odel v pravšnje poteze preračunljivega, brezvestnega skrbnika, ki bi rad čim več prislužil za svoj žep. V njegovo privlačno zaročenko Terezo, tudi markizovo ljubico, se je s koketnimi namigi preobrazila Polonca Cijan. Matej Klanjšček je sproščeno orisal prebrisanega in z zdravo “kmečko” pametjo obdarjenega, svobodoljubnega Francesca. Gabrijela Vidmar pa je bila bogata, dostojanstvena princesa, ki nekaj da na svojo plemiško čast. Nekajkrat se na odru pojavi tudi zvesta šepetalka štandreškega dramskega odseka Katja Leon. Za končen razplet igre je še posebno pomembna njena vloga prodajalke časopisov.

Predstavo nedvomno odlikuje in plemeniti avtorska glasba, ki jo je po tehtnem premisleku besedila zložila v glasbenih krogih dobro poznana mlada glasbenica Eva Dolinšek. Za uverturne takte se je navdihovala pri klasičističnih skladbah, za posamezne prizore pa je posegla po raznih glasbenih slogih, tangu, koračnici … celo rapu. Komedijo prepletajo songi s pomenljivimi besedili, ki sta jih, tudi z duhovitim peresom, stkala Dolinšek in Zalesjak. Dolinšek je glasbeno podlago songov napisala upoštevaje značajske poteze nastopajočih likov in tudi pevske zmožnosti igralcev, tako da je bilo res vse premišljeno in zlito. Posneto glasbo v produkciji Glasbenega društva Musica nucis so izvajali Ana Cotič (violina), David Šuligoj (kontrabas), Eva Dolinšek (klavir) in David Tomasetig (tolkala). Kot snemalec in tonski mojster je sodeloval Andrea Iussa.

Kot v zapisu o predpremieri Marcolfe naj tudi tokrat opozorimo na domiselno izoblikovan gledališki list v obliki loterijske srečke dunajske loterije, Wiener Lotterie, ki ga je izdelal mladi Pietro Grauner.

Za še eno uspešno uprizoritev dramskega odseka PD Štandrež so zaslužni še zakulisni delavci: že omenjeni Pietro Grauner, ki je skupaj s sodelavci tehnične ekipe, Nicolo Graunerjem, Davidom Vižintinom ter Lorenzom Marussijem, poskrbel za tehniko, in seveda dolgoletna odrska mojstra Franco in Joško Kogoj.

Dolgotrajno ploskanje je spremljalo poklon igralcev, katerim se je za dovršen nastop s priložnostnim darilom zahvalil tudi predsednik Zveze slovenske katoliške prosvete Miloš Čotar.

V stilu odigrane komedije je bil vsak gledališki list označen z drugačno številko, zato je ob koncu žreb osrečil tri gledalce.