Pastirček praznuje z Amalijo
Osem desetletij otroške revije je zaznamovala tudi predstavitev nove slikanice Tatjane Ban
Ko je pred osemdesetimi leti v Gorici izšla prva številka Pastirčka, je imela le osem strani, danes jih ima 32, vsak mesec pa doseže približno 1700 bralcev. Vmes se je spremenilo marsikaj, otroštvo je dobilo nove podobe, prišli so novi mediji in nove navade, Pastirček pa je ostal. Še vedno prihaja med otroke kot njihov mesečni sopotnik – z zgodbami, pesmimi, ilustracijami, ugankami in besedili, ki želijo otroke predvsem nagovoriti v njihovem jeziku. O njegovi dolgi poti in o novi slikanici Amalija avtorice Tatjane Ban so v petek, 18. septembra, v Kulturnem centru Lojze Bratuž spregovorili učitelj Matjaž Pintar in Olga Tavčar, vzgojiteljica in dolgoletna sodelavka revije. Dogodek je z glasbo obogatil Otroški pevski zbor Emil Komel pod vodstvom Damijane Čevdek Jug in ob klavirski spremljavi Michele Sbuelz. V imenu založbe Goriške Mohorjeve družbe je pozdravila Tamara Kosič.
Pastirček se je rodil aprila 1946, ko je bilo slovenskih učbenikov za otroke v takratnem povojnem času malo. “Gre za najstarejšo in najbolj razširjeno slovensko otroško revijo v Italiji,” je poudaril Matjaž Pintar. Goriški veroučitelji z msgr. Kazimirjem Humarjem na čelu so želeli ustvariti revijo, ki bi otrokom ponudila nekaj več – branje, znanje, pa tudi prostor za domišljijo. Začetki so bili skromni, toda revija je hitro našla svoje bralce. Pri njej so sodelovali učitelji in drugi ustvarjalci, vsak s svojim znanjem in idejami. Prvemu uredniku Kazimirju Humarju je sledil Srečko Gregorec, nato se je revija preselila v Trst, kjer jo je urejeval Jože Prešeren. Po vrnitvi v Gorico sta jo prevzeli učiteljici Zora Saksida in Ljubka Šorli, dve leti jo je urejala Ljuba Smotlak, od leta 1992 pa je njen urednik g. Marijan Markežič. “Verjetno ni osebe na Goriškem, Tržaškem in v širši okolici, ki ga ne bi poznala,” je dejal Pintar in spomnil, da letos praznuje g. Markežič tudi 50 let mašniškega posvečenja. Prav njegovi vztrajnosti gre pripisati velik del zaslug, da Pastirček še danes prihaja med otroke.
“V veliko veselje in ponos mi je, da sem lahko sodelovala pri reviji, ki je razširjena med otroki,” je povedala Olga Tavčar, ki se še spominja prvega povabila k sodelovanju sredi osemdesetih let. Razložila je, da pri pripravi posamezne številke danes še vedno sodeluje veliko število ustvarjalcev, ki prispevajo vsebine z različnih področij, od jezika in gledališča do glasbe, ilustracije in drugih tem. Posebno mesto v Pastirčkovi zgodbi ima tudi Packo, nagajivi lik, ki ga je ustvaril ilustrator Walter Grudina. Njegovo nekoliko “šepavo” slovenščino in besedne spodrsljaje otroci dobro poznajo, zanimivi pa niso le njim: Packove jezikovne vragolije so postale uporabno izhodišče tudi za učitelje, ki jih znajo vključiti v svoje ure in skozi njegove napake na igriv način opozoriti na pravilno rabo jezika. Prav v tem je ena od posebnosti revije, ki se ne želi otrokom približati samo s “pravilnimi” odgovori, ampak jim dovoljuje tudi napake, vprašanja, igro in radovednost.
Kot rečeno, se je Pastirček v svoji zgodovini selil med Gorico in Trstom, danes pa izhaja pri Goriški Mohorjevi družbi. Za njegovo grafično podobo skrbi Maida Sibelia, sodelavka Novega glasa, vrata revije pa so odprta tudi otrokom, ki svoje prispevke in risbe pošiljajo po Pastirčkovi pošti in tako postanejo del revije.
Vsebina Pastirčka je skozi desetletja rasla skupaj z otroki. Poleg mesečnika so nastajale tudi pesmarice, igre, zgoščenke in knjige. V knjižni zbirki je doslej izšlo 29 naslovov, ob jubileju pa je na knjižne police prišel trideseti – Amalija, slikanica Tatjane Ban, ki je Pastirčku blizu tudi zato, ker je njena avtorica njegova dolgoletna sodelavka.
Amalija je deklica, ki ne mara jesti. Njena mama se zato znajde pred vprašanjem, kako ji pomagati in kako hrano iz vsakodnevnega boja spremeniti v nekaj drugega. Tatjana Ban je občutljivo temo otroškega prehranjevanja predstavila skozi zgodbo, ki ne ostaja pri problemu, ampak odpira prostor za pogovor. Olga Tavčar je slikanico označila kot “problemsko”, vendar jo lahko otroci berejo tudi kot pravljico. Prav v tem je njena posebnost: odraslemu ponuja izhodišče za pogovor, otroku pa zgodbo, v kateri lahko prepozna svoje občutke in izkušnje. Ker se dotika področja, ki je lahko za posameznega otroka in njegovo družino občutljivo, je Olga Tavčar poudarila, da je pomembno, da starši sami presodijo, kdaj in kako jo bodo prebrali skupaj z otrokom. Amalija bo sicer kmalu stopila tudi s knjižnih polic. Otroci se bodo z njo lahko srečali 26. septembra v Slovenski vasi na goriških Okusih ob meji, kjer bo predstavitvi in branju sledila še krajša ustvarjalna delavnica.
Osemdeset let je za revijo dolga pot. Pastirček jo je prehodil od skromne knjižice do mesečnika, ki se še vedno prilagaja času, ne da bi pri tem izgubil svojo osnovno nalogo. Pastirček izzivom sodobnega časa odgovarja po svoje: z novimi zgodbami, novimi ustvarjalci in novimi generacijami bralcev.
