Zlate Ptičje kvatre so pravi eseji!
Verjetno že dolgo ni bila Goriška Mohorjeva družba deležna toliko iskrenih pohval v samem osrčju Slovenije. Upravičeno smo lahko ponosni nanjo in v čast nam mora biti, da je v sončnem dopoldnevu v sredo, 14. decembra 2016, v Mestni knjižnici Ljubljana bila pri zbranem omizju enakopravno obravnavana kot slovita Cankarjeva založba. V središču slovenske prestolnice ob prisotnosti velikega števila knjižničarjev z vseh koncev Slovenije so spet zablestele štiri knjige, namenjene otrokom in mladini, ki so v novembru prejele priznanje zlata hruška kot najboljše izmed 782 otroških in mladinskih knjig, ki so izšle l. 2015. To so: Kdo je danes glavni (Nataša Konc Lorenzutti / Tanja Komadina, založba Miš), v kategoriji izvirno slovensko mladinsko leposlovje; Ukulele jam (Alen Mešković, založba Miš), v kategoriji prevedeno mladinsko leposlovje; in dve knjigi v kategoriji izvirna slovenska poučna knjiga: Od genov do zvezd (Sašo Dolenc / Igor Šinkovec), Mladinska knjiga, Ptičje kvatre (Danijel Čotar / Matej Susič, Goriška Mohorjeva družba v sodelovanju s Celjsko). Medtem ko so se na platnu zvrščali posnetki iz nagrajenih knjig, so prisotni lahko poslušali utemeljitve priznanj zlata hruška. Kot je napisal Vojko Zadravec v Bukli, imajo te štiri knjige nekaj skupnega: pripovedujejo o poteh iz varnih gnezd v svet vse tja do zvezd. Govorijo o višavah, po katerih sega naša vedoželjnost. Prav o nagrajenih knjigah je tekla beseda v ljubljanski Mestni knjižnici Otona Župančiča, v kateri je Župančičeva spominska in muzejska zbirka. Sredino strokovno srečanje, zelo prijeten jutranji klepet, navihano poimenovan Jezična zlata hruška, z dobitniki priznanj zlata hruška 2016, ki je bilo nekak podaljšek prazničnega ozračja na podelitvi zlatih hrušk, je vodila mag. Darija Lavrenčič Vrabec iz uredniškega odbora priročnika za branje kakovostnih knjig. Pogovor med pisci, ilustratorji in predstavniki založb se je najprej osredinil na knjigo Kdo je danes glavni in Ukulele jam, nato pa so “zamejsko” omizje ob kramljanju o Ptičjih kvatrah sestavljali prof. Marija Češčut, urednica in predstavnica GMD, Danijel Čotar, avtor knjige, in Jurij Paljk, pisec spremne besede, pa še ustvarjalci druge nagrajene poučne knjige, Sašo Dolenc, Igor Šinkovec in urednica Ana Ogrinovič.
Ptičje kvatre izpod jezikovno izbrušenega in v čustva namakanega peresa Danijela Čotarja ter odlične ilustratorske roke Mateja Susiča so izšle v lanskem letu kot del knjižnega daru GMD za l. 2016. Mag. Lavrenčičeva je čestitala za tako imenitno poučno knjigo, v kateri prijetno presenetijo natančne ilustracije obravnavanih ptičev in seveda besedila. Avtor Čotar zmore o živalih v lepem jeziku napisati tako lirično leposlovne zgodbe, v katere vplete tudi literaturo in z njimi v malih in odraslih bralcih zbudi radovednost, da si tovrstne tematike poiščejo še drugje. Pohvalila je tudi spremno besedo, ki je pravi poklon avtorju, saj tako lepo povzame bistvo zgodb, ki nikdar ne zapadejo v sentimentalnost. Takih zgodb ni dosti na Slovenskem. Dejala je, da je dosti lažje prevesti tujo strokovno knjigo, jo opremiti s fotografijami s spleta in je vse narejeno! Ptičje kvatre pa so negovana, dodelana knjiga slovenskih avtorjev, ki so se trudili, da bi bila čim lepša in privlačnejša. Pravo darilo! Zato upa, da ji bo zlata hruška pomagala pri prepoznavnosti na poti do bralcev. V Mestni knjižnici že opažajo, kako se bralci zanimajo zanjo. Na vprašanje, od kod pogum, da so se lotili izdaje take knjige, je prof. Marija Češčut dejala, da pri GMD dobro poznajo Čotarja, ker so pred leti že izdali njegovo knjigo, ki je doživela nato kar dva ponatisa, in zato poznajo njegove odlike. Po njenem mnenju je Čotar strokovnjak, hkrati pa po svoje umetnik, lirik, pesnik. Treba ga je bilo vzpodbujati, skoraj siliti, da je knjigo sestavil, ker je skromen, zato ga ni bilo na podelitvi zlatih hrušk. Danijel Čotar je potrdil, kar je rekla Češčutova, in se oprostil, ker ni vajen javnega nastopanja, sam je namreč samotar. Sploh si ne domišlja, da je pisatelj. Ta beseda je zanj preveč vzvišena in ne more seči do nje. Pisanja se je sicer lotil že kot otrok in včasih so ga profesorji pohvalili za kakšen spis. Na klasičnem liceju v Trstu je imel nekaj odličnih profesorjev, ki so dijake spodbujali k znanju jezika, to sta bila predvsem pisatelj Alojz Rebula, prof. latinščine in grščine, in Pavle Merku‘, ki je poučeval slovenščino. Bila sta zahtevna, a sta veliko dala. Njemu ni bila nikoli všeč slovnica, zdela se mu je suhoparna in dolgočasna. Tudi profesorja nista imela rada slovnice in sta bila prepričana, da jo licejci že znajo. S tem so bili dijaki zadovoljni in zato je med njimi nastalo prijetno sožitje. “Tudi zato, ker živim v Italiji, sem vedno spoštoval materni jezik in ga skušal čim bolje znati. Raje kot slovnico sem prebiral jezikovne priročnike, ki sta jih pisala Janez Gradišnik in France Vrbinc, žal že oba pokojna”. Pred kakimi desetimi leti je Čotar napisal strokovno knjigo s svojega poklicnega področja, sirarstva. Ko se je upokojil, je želel svoje znanje preliti v priročnik, saj se je na Slovenskem takrat začelo razvijati domače sirarstvo. Zato je spisal knjigo Domače sirarstvo za zabavo in zares, ki je naletela na ugodna tla, ker je bila v tistem trenutku potrebna. “Takrat sem si zadal nalogo, da moram knjigo napisati v slovenščini, brez uporabe tujk. Zato je morda strokovnjaki ne cenijo preveč, ker so strokovne knjige polne tujih izrazov, v moji ni niti enega; vse izrazoslovje je napisano v sloveščini. Uspelo mi je in po toliko letih sem se odločil še za Ptičje kvatre. Nisem ornitolog, to je moje ljubiteljsko zanimanje za ptiče. V njej niso znanstveni opisi”. Sam si želi, da bi knjiga, ki je izšla v tisoč izvodih, našla pot do mladih bralcev. Jurij Paljk je opozoril, da GMD nima nikogar zaposlenega; vse delo je na prostovoljni ravni. V GMD so le knjižni navdušenci, zato je ta njen uspeh še toliko bolj vreden. Paljk je razkril, da je te zapise o ptičih želel objavljati v Novem glasu kot podlistek, a mu to ni uspelo. Vesel je, da je knjigo ilustriral Matej Susič, ki si je likovno znanje nabiral v Urbinu in ustvarja majhne, fine umetnine. O Čotarju meni, da je človek burje, Krasa, morja, odprtega pogleda na svet, ljubitelj narave, človek iz tistega sveta, ki ga ni več, ker ni več tistega jezika, ker ni več navad ne družbe. V njegovem pisanju je veliko sonca in vse je opisal in napisal v krasni slovenščini. Sam je prepričan, kot “knjigožer”, da v sodobni slovenski literaturi ni niti enega, ki bi na tak način tako strnjeno opisal svet, ki ga danes ne doživljamo, ker smo zatopljeni v digitalnost spleta, ki nas spreminja. Ne vidimo jutranje rose… Vesel sem, je dejal Paljk, da je to “goriška knjiga”, na goriškem pokopališču je namreč pokopan Fran Erjavec, mojster zapisov o živalih. Paljk je svetoval, naj se kdo loti posodabljanja Erjavčevega jezika, ker je pač zastarel in zaradi tega ga današnji otroci nočejo brati, ker ga ne razumejo. Ptičje kvatre imajo na koncu tudi slovarček ptičjih imen v petih jezikih (slovenščini, latinščini, italijanščini, nemščini in angleščini), kar je res dobro. Take znanstvene knjige nadgrajujejo učbenike in bogatijo, česar ni na spletu.
Tone Ozbič iz Mestne knjižnice je zaupal, da so Ptičje kvatre njegova srčna knjiga prejšnjega leta, sam je član uredniškega odbora in še marsikaj, “nekaj vem o knjigah, zato lahko zatrdim, da Ptičje kvatre niso zgodbice, ampak so eseji (!). Ker delam na mladinskem oddelku, to knjigo ponujam v branje. Ko pride kak odrasel in si zaželi nekaj lepega, mu dam Ptičje kvatre. Nihče se ni še pritožil, da sem mu napak svetoval. Ljubljanski otroci znajo več o dinozavrih kot o pticah, ki letijo nad njimi! Ta knjiga se zelo lepo bere, tako lepa je, neupadljiva, nekričeča, nekičasta. To je odlična knjiga, ki te spodbudi k temu, da spoznaš svoje bližnje okolje in odnos do narave in drobnih živalic. Ob koncu je še zatrdil, “ta knjiga je živ dokaz, da vas (zamejce) v bistvu mi rabimo, ne obratno! Od vas se moramo naučiti odnosa do jezika, kulture, zemlje, po kateri hodimo, smo namreč povsod in smo vse, samo Slovenci nismo več”! Gospa Darja Valenčič Vrabec se je Čotarju zahvalila za knjigo s spodbudo, naj še piše. Avtorju je bilo nelagodno ob teh laskavih besed, ki so ga spravile skoraj do solz, a vesel je bil, da jo radi berejo tudi starejši, saj je med pisanjem mislil prav nanje. Rečeno je bilo: “Bolj kot jo človek bere, boljša je. Kot taka sodi na domačo knjižno polico. Tudi zapletene stvari se namreč lahko povejo s preprostimi besedami. S pomočjo pravih spodbujevalcev pa jo lahko širimo med bralce”! “Če je v vaši knjižnici ni”, je naglasil Ozbič, “pomeni, da knjižnica ni dobra”!
Ob koncu je bil vsak gost deležen lepe debele hruške za pogum in nadaljnje delo.
Srečanje je z glasbenimi zvoki obžaril multiinstrumentalist Andrej Fon, ki je zaigral na “kamrco”, staroversko glasbilo s tremi luknjicami, in na makedonske dude, diple, vezane še na starodavne bakanalije.
IK
