Prejemnik tantadruja 2026 za življenjsko delo je Vladimir Jurc

Tudi letos bodo tri primorska gledališča, Slovensko narodno gledališče Nova Gorica, Slovensko stalno gledališče Trst in Gledališče Koper, podelila nagrade tantadruj. Omenjeni gledališki hrami so si ta priznanja omislili leta 2011, da bi z njimi dali poseben poudarek svojim ustvarjalcem, ki z zanosom, poglobljeno interpretacijo likov in izraznostjo plemenitijo izbrane repertoarne programe in se z njimi neizbrisno zapisujejo v gledališko življenje na Primorskem. Podeljevanje tantadrujev poteka izmenično v enem izmed primorskih gledališč in je lepa priložnost za srečevanje in povezovanje teh gledaliških hiš, brez katerih bi bila kulturna ponudba zelo osiromašena. Letos je na vrsti SSG Trst, ki bo ta pomembni dogodek priredilo na vrtu tržaškega muzeja Sartorio. Posamezne nagrade bodo razkrite šele na tej slovesni prireditvi. Za zdaj je znano le ime prejemnika nagrade tantadruj 2026 za življenjsko delo. Žirija, ki so jo sestavljali literarni ustvarjalec in gledališki kritik, predsednik Društva slovenskih pisateljev Marij Čuk, do nedavnega državna sekretarka Vesna Humar in režiser Alen Jelen, se je odločila, da letošnje priznanje za življenjsko delo podeli igralcu, režiserju in dolgoletnemu članu SSG Trst Vladimirju Jurcu. S to odločitvijo se gotovo strinjamo vsi tisti, ki dolga desetletja spremljamo ustvarjalno pot našega gledališča in dobro vemo, kakšen žlahten steber igralskega ansambla je vedno bil Vladimir Jurc, ki ga prijatelji in znanci, pa tudi dolgoletni obiskovalci gledaliških hramov poznajo tudi kot Lalija. Tako se je baje sam poimenoval, ko je bil še otrok …, ker je to ime laže izgovorljivo kot Vladimir.

Vladimirju Jurcu je zibelka stekla v Mariboru 5. februarja 1950 in takrat si gotovo nihče ni predstavljal, da bo otrok zrastel v enega izmed najpomembnejših slovenskih gledaliških igralcev zadnjega petdesetletja. Kot za stanovske kolege se je tudi njegova igralska pot začela na ljubljanski akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT), na kateri je diplomiral v razredu Poldeta Bibiča. Že ob tej priložnosti je bilo jasno razvidno, da bo to igralec z močno odrsko prezenco, kar se je potem uresničilo v vseh predstavah, v katerih je k njihovemu uspehu doprinesel prav s svojo izrazito, natančno igro. Najprej je svoje igralske talente namenil Slovenskemu mladinskemu gledališču v Ljubljani (1974-1983), kjer je bil soustvarjalec eksperimentalne ansambelske igre. Že takrat je bilo zaznati njegov izredni posluh za jezik (to gledalci še zmeraj zelo cenimo in občudujemo) in globoko čutenje igre. Prav zaradi teh svojih lastnosti je kmalu postal docent, zatem pa profesor za dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT. V tem duhu je vzgajal kar nekaj generacij igralk in igralcev. V sezoni 1983-1984 se je zanj zgodil preobrat: prišel je v Slovensko stalno gledališče Trst z mislijo, da bo tu ostal le za kratek čas. Pa ni bilo tako. Izkazalo se je, da je temu gledališču več desetletij posvetil svoj jasni, lepo izoblikovani glas, telo z vsemi premišljenimi gibi in kretnjami, čas in popolno predanost žlahtnemu poklicu. Sam pravi: “Ko sem prišel v Trst, sem mislil, da bom ostal sezono ali dve. A Trst te posrka. To gledališče ima krepko poslanstvo. Tu igralec ne igra le za umetniški uspeh, temveč za občinstvo, ki v slovenski besedi vidi svojo bit, svoj obstoj. Ta odgovornost te spremeni in te drži pokonci.” Kritiki so ga označili z besedami: trma, lucidnost, neizmerna predanost, disciplina. Dušan Moravec in Vasja Predan sta v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov o njem napisala tudi, da je v neštetih vlogah dokazal, kako intenzivno in decentno obvladuje karakterno igro v soglasju s psihološkimi lastnostmi likov, ki jih tako suvereno upodablja. Vselej pri njem izstopata njegova predanost in zavezanost odrskemu jeziku. Zanj je beseda glasba, psihologija, meso vloge. To je vselej zelo jasno razpoznavno v vseh njegovih kreacijah. Ta je njegov etični imperativ. Posebno mu je bilo to pomembno kot članu zamejskega gledališča, kjer je slovenščina na odru hkrati umetnost in politično dejanje (v zadnjih časih to zelo pogrešamo!). Seznam njegovih markantnih vlog iz evropske dramatike (Shakespeare, Čehov, Molière, Pirandello, Bernhard, Zeller, Pasolini, Horváth) je predolg, da bi ga lahko navedli v celoti. Naj se osredinimo vsaj na nekatere, ki jih je odigral v SSG Trst in sta jih navedla tudi omenjena teatrologa. Bil je Paracels v istoimenski drami Ivanke Hergold, utelesil je pomembne like v Cankarjevih delih: Krištof Kobar/Peter v Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Gornik v Za narodov blagor, Maks v Kralju na Betajnovi, Župnik v Hlapcih, Poljanec v Lepi Vidi in Jakob Ruda v istoimenski drami. Bil je Simon v Kozakovi Aferi, Slehernik v Hofmannsthalovi pasijonski igri, Geronte v Molièrovem Zdravniku po sili, Križovec v Krleževi Agoniji… O njegovem Robertu v Bernhardovem delu Videz vara so kritiki napisali, da “občinstvo živo čuti njegove misli, njegovo globoko razočaranje ali upanje – tudi takrat, ko Jurc na odru molči”.

Vladimir Jurc ne mara solirati, saj zmeraj poudarja pomen kolektivne igre.

Na svoji dolgi igralski poti je sodeloval z znanimi slovenskimi in jugoslovanskimi režiserji, Dušanom Jovanovićem, Januszom Kico, Dušanom Mlakarjem, Miletom Korunom, Vitom Tauferjem, Ivico Buljanom in še veliko drugimi.

Jurc, ki zatrjuje, da moraš zlesti pod kožo liku, ki ga igraš, a ne smeš blefirati, je poznan tudi po vlogah v filmih in televiziji. Za Radio Trst A in Radio Slovenija je oblikoval radijske igre, recitale, literarne oddaje in večere. Da je njegovo delo res izjemno, pričajo tudi nagrade in priznanja, ki jih je bil deležen (nagrada Pešernovega sklada l. 1991; dve zlati paličici za otroški predstavi, l. 1993 in 1. 2005, Severjeva nagrada l. 1996 za pretresljivo vlogo Herzla v Taborijevi drami Mein Kampf, Sterijini nagradi l. 1988 in l. 1989, nagrada tantadruj za najboljšo predstavo, l. 2011 …). 

L. 2019 mu je Združenje dramskih umetnikov podelilo igralsko nagrado Marije Vera za življenjsko delo na področju gledališke, filmske in radijske igre.

“Nagrada tantadruj za življenjsko delo je poklon Jurčevi preteklosti, a hkrati proslavitev njegove sedanjosti, saj je še vedno vitalen, polno zaposlen in umetniško aktiven. Z vsakim prihodom na oder znova dokazuje, da je gledališče prostor večnih  resnic in neumrljive človeške ustvarjalnosti”, so zapisali v SSG.

Ob iskrenih čestitkah Vladimirju Jurcu si gledalci želimo, da bi njegov pronicljivi, jasni, živi, polnokrvni, izjemno povedni glas še dolgo oplajal naša ušesa, predvsem pa srca. Slavnostna podelitev bo 20. junija 2026 na vrtu muzeja Sartorio v Trstu