Takšnega Kekca pa res nismo še poznali!
Konec marca je bila v Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica premiera mladinske predstave Kekec proti Kekcu
Koliko generacij otrok je zraslo ob zgodbah Kekca, dobrosrčnega, ravno prav pobalinskega fantička, pastirčka, ki uživa svobodo v visokogorju in varuje svoj planinski raj pred odraslimi vsiljivci. Njegove dogodivščine je z veščim peresom napisal Josip Vandot (1884-1944), ki je dobro poznal in ljubil gorski svet, saj se je rodil v Kranjski Gori. Njegov navihani pastirček Kekec je osvojil nešteto src otrok tudi po zaslugi filma, ki ga je l. 1951 zrežiral Jože Gale, še bolj pa po filmu Srečno, Kekec! iz l. 1963 istega režiserja. Kekčevo pesem, ki prežarja srca s soncem, dobro voljo in zlatim smehom, še zdaj z velikim veseljem pojejo otroci. Ti radi obiskujejo tudi Kekčevo deželo v Kranjski Gori, da bi se pobliže seznanili s čudovitim svetom, v katerem je Kekec doživel nepozabne pustolovščine.
V malce drugačni luči je tokrat Kekca, po znanih motivih Josipa Vandota, predstavil pri mladih in odraslih priljubljeni slovenski podcaster, pisatelj, prevajalec, igralec, komik in raper Boštjan Gorenc – Pižama (1977). Pod naslovom Kekec proti Kekcu je stkal zelo privlačno besedilo, ki se je v izvedbi Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica prelilo v zelo razigrano predstavo. Na pozno popoldanski premieri (28. marca 2026) se mladi pa tudi odrasli gledalci kar niso mogli ločiti od nastopajočih igralcev, ki so se enkratno, z neverjetno živahnostjo in energijo prelevili v znane Vandotove like pod režijsko roko Matjaža Pograjca, ki je podpisal že veliko uspešnih predstav za otroško, najstniško in odraslo občinstvo. Ta komedija zamenjav se dogaja v nekem nedoločenem času, med nekdanjostjo in sedanjostjo, avtor je namreč v znane motive vpletel več kot le namige na sodobno realnost. S tem tekstom je hotel tudi prikazati, kako bi bilo, če bi za nekaj časa po srcu dobri Kekec prevzel vlogo že pregovorno hudobnega Bedanca. Bedančeva mama je namreč napovedala svoj obisk in on ni hotel, da bi videla, v kakšnega zlobneža se je spremenil njen sin. Sprva se nihče od njiju ni mogel navaditi na novo, vsiljeno vlogo, a Bedanec se je vendarle, sicer z veliko težavo in brzdaje svojo zlobno plat značaja, prelevil v pridnega fantička, ki ljubi mir in je poln veselega razpoloženja. Tudi Kekcu ni šlo najlažje, ko je moral opustiti svoj krotki, dobri značaj in si nadeti masko škodoželjnega nepridiprava. A s časom je šlo to zmeraj laže in bi v zlobi skoraj nadkriljeval Bedanca, če bi mu prijatelji ne priskočili na pomoč in ga spet pripravili do tega, da so se mu iz ust ponovno usuli verzi, polni vedrine. Prav to tanko ločnico med dobrim in zlom je hotel poudariti avtor Boštjan Gorenc in opozoriti najstnike, kako ljudje, še posebno mladi, ki so bolj ranljivi, neverjetno hitro lahko skrenemo s prave poti na stranska, kriva pota, na katerih se nam ne obeta nič dobrega. A k sreči ima Kekec ob sebi nepogrešljive prijatelje, ki ga nikdar ne pustijo na cedilu. V slogu posodobitve Vandotove pripovedi so seveda nekoliko drugačni tudi znani liki Kekčevih prijateljev. Vsakega malce zanesejo sodobne vražje tehnologije in nekateri nasedejo tudi na njihove limanice – lažne novice. Vsi pa so si enotni, ko napravijo načrt, da bodo iz svojih prelepih gorskih krajev pregnali objestnega bogataša, ki želi ta mirni planinski raj spremeniti v zabaviščni park, poln betona, z zgovornim imenom Planšarlandija. S skupnimi močmi jim ta “pregon” sijajno uspe.
V zelo všečni predstavi, ki je čudovita za družinski ogled in nudi kar nekaj gradiva za komentarje po njej, so dodeljene jim vloge v izredno hitrem tempu in otroški razigranosti odigrali igralci Jakob Šfiligoj (Kekec), Andrej Zalesjak (Rožle), Lara Fortuna (Mojca), Jure Kopušar (Bedanec), Blaž Valič, simpatično preobražen v Pehto, Maja Poljanec, skoraj nerazpoznavna kot poskočni, nikdar mirujoči Brincelj, Gorazd Jakomini, ki z imenitno, strah vzbujajočo obrazno mimiko čudovito oriše direktorja, željnega zaslužka in požvižgajočega se na naravne lepote, ter Ana Facchini, ki se pojavi na videu kot zasopla Bedančeva mati, ki hiti, da bi čimprej srečala sina.
Režiser Matjaž Pograjc, tudi oblikovalec svetlobe in s Sandijem Miklužem scenograf predstave (zelo domiselno sta si zamislila visoko strukturo s poševno ploskvijo, posrečeno prispodobo valovitega gorskega sveta), je z dramaturginjo Terezo Gregorič, ob lektorskem delu Anje Pišot, ustvaril super predstavo, povsem na valovni dolžini otrok in najstnikov, njihovega čutenja ter obnašanja. Prizore imenitno pestrijo glasba skupine Elvis Jackson, petje v živo (korepetitor Anže Vrabec), dinamični odrski gib, po zamisli koreografa Branka Potočana, video (Luka Dekleva), ki duhovito dopolnjuje scenografijo in odrsko dogajanje, ter zvok (Stojan Nemec). K splošni privlačnosti prispevajo tudi kostumi Pie Narobe Gorišek, ki je znala preplesti duha nekdanjega časa s sodobnimi modnimi težnjami.
Predstava s svojo radoživostjo pritegne in osvoji gledalce vseh starosti, v razmislek pa vsem daje kar precej iztočnic, predvsem, kako se dober, prijazen človek v danih okoliščinah lahko spremeni v zlobnega “trinoga”. Mimogrede pa navrže kar nekaj misli glede na ohranjanje neokrnjene narave, ki jo vse premalo ščitimo, spoštujemo in ljubimo.
