(Zg)led s severa

Ne vem, kolikokrat se dogaja našim bralcem, a meni se dogaja pogosto, da dobivam za zgled državo Alfreda Nobela, Švedsko. Tam naj bi bilo vse tako, kakor je treba, zlasti če govorimo o “sociali”. Švedska raziskovalna novinarka Kajsa Norman se sicer navadno ne ukvarja s svojo deželo izvora, iz katere je šla ravno zato, ker jo je imela za “precej dolgočasno”. Ukvarjala se je s primeri preiskav z vsega sveta, nikdar pa si ni predstavljala, da se bo morala ukvarjati s švedskim primerom. Leta 2015 se je namreč zgodilo to, da je bil neki festival v parku v Stockholmu, kjer je bilo kar 200 tisoč ljudi, med njimi tudi precej najstnic. Zgodilo pa se je, da so se skupine mladih priseljencev spravile na te najstnice in jih posilile. Ves dan so se najstnice obračale na varnostnike in jim tožile, da so bile ravnokar posiljene v množici, pa nič. Znanec omenjene reporterke, ki je spremljal svojo najstniško hčer, je le nemočno opazoval dogajanje, ki je popolnoma ušlo iz nadzora. Ko se je vrnil domov, je brž poslal elektronsko pošto najpomembnejšemu švedskemu časniku, kjer je popisal dogajanje in se ponudil kot priča dogodkov. Takoj ga je redakcija poklicala nazaj, zelo zainteresirana novinarka pa se je takoj ohladila, ko je možakar nakazal na bližnjevzhodni izvor napadalcev mladostnic. Še več, na hitro ga je prekinila in odložila slušalko, izšel pa ni noben članek. Zgroženi oče mladostnice je tako dobil idejo, da bi se obrnil na neki spletni dnevnik, ki nudi alternativne informacije, sicer pa je blizu populistični stranki Švedskih Demokratov. Takoj je sledila spletna objava dogodkov, ki je takoj postala, kakor se reče, “viralna”, v komentarjih pa so se znašla še mnoga druga pričevanja o festivalu. Šele tedaj so se oblasti in mediji pričeli ukvarjati z zadevo, a ne zato, da bi vsemu prišli do dna, temveč zato, da bi vse minimizirali, napravili zmedo in da bi zadušili polemike. Oblastem, glavnim medijem in mnogim Švedom je namreč nemogoče priznati, da bi imele migrantske politike njihove dežele kakšne pomanjkljivosti, in sicer zelo resne. Vsak pogled, ki bi lahko skalil vode te idilične vizije, ki, prav neverjetno, velja tudi za patriotsko, takoj zatrejo, zanikajo, obravnavajo kot “proti-švedski”. Pravilen je namreč: “Švedska, ki sprejema”; “Švedska, ki ni kakor druge egoistične države”. Zanimivo pa je, da je od tistega poletja naprej socialdemokratska in protipopulistična švedska vlada čisto potiho poostrila ukrepe glede bodočih vstopov, pa tudi glede tistih migrantov, ki so že v državi. Normanova izhaja iz tega dogodka in dogajanja okoli njega, da bi podala širši pogled, ki odžene vse iluzije o “švedski utopiji” (če koga zanima, je knjiga Sweden’s Dark Soul na voljo v angleščini). Onkraj tako oglaševane “socialne države” in ekonomskih uspehov namreč v državi vlada prava konformistična kultura, ki ima tendenco, da pomete pod preprogo vsako neprijetno resnico in spodbuja moralno šibkost. Normanova gre vse od dni 2. svetovne vojne in sodelovanja s Hitlerjevim režimom pa do današnjih dni.

Piše Andrej Vončina: Skozi drugačno prizmo (11)

Preberi tudi

Živ spomin nadaljuje svojo pot

Kristjani in družba

Govoriti o mladih ni lahko

Kristjani in družba

68. mednarodni kongres SIESC

Kristjani in družba

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme