Človek v središču “nove celine” umetne inteligence

Prva enciklika papeža Leona XIV. Magnifica Humanitas ob rasti umetne inteligence prinaša korenito posodobitev družbenega nauka Cerkve

V času, ko tehnološki preobrati prehitevajo našo zmožnost kulturnega in pravnega dojemanja, je papež Leon XIV. postregel z zgodovinsko potezo. Njegova prva enciklika Magnifica Humanitas (Veličastna človeškost) z podnaslovom O varovanju človeške osebe v času umetne inteligence, podpisana 15. maja 2026 – natanko ob 135. obletnici prelomne enciklike Rerum novarum Leona XIII. –, prinaša odločen in tehten premislek o usodi človeštva v digitalni dobi. Da gre za dokument izjemnega pomena, dokazuje tudi posebna novost: v ponedeljek, 25. maja, je sveti oče osebno prisostvoval uradni predstavitvi v vatikanski sinodalni dvorani.

Umeščanje dokumenta ob bok Leonu XIII. ni zgolj simbolično. Kot je v komentarju zapisal ugledni italijanski novinar Aldo Cazzullo, je Leon XIII. takrat pripravljal Cerkev na divji kapitalizem in industrializacijo, ameriški papež Leon XIV. (ki je ime izbral prav v čast svojemu predhodniku) pa se zdaj sooča z revolucijo, ki prihaja iz njegove domovine in prinaša “tehnično poustvarjanje uma”.

Vendar pa Magnifica Humanitas ne izhaja iz tehnofobije. Po besedah uglednega ekonomista Stefana Zamagnija ta okrožnica “igra vnaprej”. Za razliko od preteklih socialnih dokumentov, ki so analizirali že izoblikovane družbene pojave, Leon XIV. tvega in posega v prostor umetne inteligence (UI) še pred njenim polnim razmahom, z jasnim ciljem: pripraviti odločevalce in civilno družbo, preden bo prepozno.

Sveti oče, ki ima sam matematično izobrazbo, v besedilu ne izgublja besed s tehničnimi definicijami strojev. Kot je poudaril don Luca Peyron, teolog in sodelavec pri nastajanju okrožnice, je papeževo težišče človek, ne stroj. Ključno spoznanje dokumenta je, da umetna inteligenca ni nevtralna: v algoritme so vedno vpisani interesi, merila in izključitve tistih, ki jih razvijajo.

Papež zato radikalno razširja klasična načela družbenega nauka Cerkve, ko trdi, da podatki, algoritmi, patenti in digitalne platforme danes niso več le zasebna last tehnoloških elit, temveč dobrine, ki morajo služiti vsem. Kopičenje te moči v rokah peščice podjetij pa ustvarja nove oblike izključenosti. Sveti oče postavlja tudi novo opredelitev subsidiarnosti: tehnološki velikani ne smejo nepregledno diktirati družbenih procesov. Besedo morajo dobiti krajevne skupnosti, šole, univerze in civilna družba. Ekonomist Zamagni ob tem opozarja na pojem “glasovanja z denarnico”: če se državljani organizirajo, lahko omejijo moč platform, ki so povsem odvisne od uporabnikov.

Četrto poglavje okrožnice se neposredno navezuje na veliko encikliko Rerum novarum, s katero je Leon XIII. utemeljil družbeni nauk Cerkve, in obravnava dostojanstvo dela. Avtomatizacija ne sme biti izgovor za množična odpuščanja in podrejanje delavca ritmu strojev. Inovacije morajo voditi zaščita družin, prekvalifikacije in pravična delitev dobička, ne pa slepa vera v “nevidno roko” trga.

Papež ostro obsoja digitalni kolonializem in nove oblike suženjstva. Opozarja, da za navidezno svetlimi, “breztelesnimi” odgovori UI stojijo materialne verige izkoriščanja nepravično plačanega dela v revnejših državah in brezobzirno črpanje naravnih virov za napajanje podatkovnih centrov.

Še posebej alarmantno je papeževo opozorilo glede vojaške uporabe UI. Odločitev o smrtonosni sili ne sme biti nikoli prenesena na sisteme orožja, saj stroji nimajo vesti, s tem pa tudi ne omejitev pri uporabi sile. Leon XIV. zato poziva k “razorožitvi UI” in “razorožitvi besed” nasproti lažnemu realizmu, ki trdi, da je vojna neizogibna.

Dokument se tudi postavlja odločno proti tokovom t.i. transhumanizma in t.i. posthumanizma, ki želijo “iti dlje od človeka”. Opozarja, da ta miselnost razume starost, bolezen in invalidnost zgolj kot napake, ki jih je treba tehnološko odpraviti. Krščanski odgovor na to je drugačen: človek sebe ne presega z izbrisom svoje ustvarjenosti, ampak v ljubezni in graditvi občestva. Meje in ranljivost niso sramota, temveč prostor sočutja in človeške zrelosti.

Vzgojno zavezo papež vidi v nujnem “digitalnem postu” in zaščiti mladih pred manipulativnimi algoritmi, ki monetizirajo njihovo pozornost. Zato tudi poziva k močnemu zavezništvu med družino, šolo in državo.

Enciklika, ki jo odlikuje jasen, logičen in nepretenciozen slog, se sklene z močnim kontrastom dveh svetopisemskih podob:

Babilonski stolp kot simbol projekta moči, tehnokratske homogenizacije in razpada komunikacije nasproti obnovi Jeruzalema, kot jo opisuje prerok Nehemija. Nehemija ni vsiljeval rešitev od zgoraj; najprej je molil, nato pa stopil med ljudi, poslušal njihove strahove in vsaki družini zaupal svoj del zidu, ki ga je bilo treba obnoviti. To je program Leona XIV. za digitalno dobo, ki jo vidi kot “novo celino”, ki jo je treba – kot velikodušni misijonarji – evangelizirati z zrelo vero.

Končni ton prve papeževe okrožnice ostaja poln upanja: tehnologija bo služila civilizaciji ljubezni le, če bo človek, ustvarjen po Božji podobi, ostal v središču vsake odločitve.