Šolstvo brez vizije
Prihodnost slovenskih šol v Italiji je tesno povezana z vprašanji, ki presegajo zgolj področje izobraževanja. Šola ni le prostor učenja, temveč eden osrednjih stebrov slovenske narodne skupnosti, zato njena prihodnost odraža tudi prihodnost skupnosti same.
Prvi izziv predstavlja demografski upad. Manjše število otrok pomeni vse večje težave pri ohranjanju šolske mreže in zahteva dolgoročen razmislek o organizaciji, ponudbi in privlačnosti slovenskih šol. Odgovor na ta izziv ne more biti zgolj upravne narave, temveč mora temeljiti na jasni viziji, zakaj so slovenske šole tako pomembne in kako naj obdržijo to vključno vlogo.
Ob tem se spreminja tudi jezikovna podoba šolske populacije. Vse več otrok prihaja iz družin, kjer slovenščina ni prvi ali vsakdanji jezik. To ni nujno grožnja, če bomo znali oblikovati skupno stališče, ki bo ohranilo slovenski jezik kot temeljno vrednoto, hkrati pa uspešno vključevalo nove generacije učencev različnih jezikovnih in kulturnih ozadij. Ključno vprašanje ni, ali naj bodo šole odprte, temveč kako zagotoviti, da odprtost ne oslabi njihovega poslanstva.
To poslanstvo izhaja iz povojne zakonodaje in zgodovinskih okoliščin, v katerih je nastal sedanji model slovenskega šolstva. Ne smemo pozabiti, da se je ohranil tudi zaradi jezikovne ločenosti, ki je slovenski narodni skupnosti omogočila lasten šolski sistem. Danes se premalo zavedamo, da je ta sistem zgodovinska pridobitev in hkrati odgovornost.
Pri tem se pogosto kaže tudi nejasnost stališč znotraj same manjšine. O prihodnosti slovenskega šolstva obstajajo različni pogledi, največkrat brez prave utemeljitve, vendar premalo skupnih prostorov, kjer bi lahko oblikovali skupno vizijo. Manjka enotno stališče o tem, kakšno šolo si želimo čez deset ali dvajset let in kakšno vlogo naj ima pri ohranjanju jezika, kulture in skupnosti. Prav zato veliko pričakujem od nastajajočega šolskega foruma.
Dodatno skrb vzbuja zmanjšana politična teža slovenske narodne skupnosti. Brez ustreznega političnega predstavništva postaja težje zagovarjati potrebe šolskega sistema in zagotavljati njegovo dolgoročno stabilnost. Šole potrebujejo zaveznike v političnih in institucionalnih okoljih, saj številna vprašanja presegajo njihove pristojnosti.
Prav tako se zdi, da je slovensko šolstvo premalo vključeno v širše institucionalne dinamike. Premalo je sistematičnega sodelovanja z raziskovalnimi ustanovami, univerzami, javnimi upravami in drugimi akterji, ki soustvarjajo izobraževalne politike. Prihodnost ne bo odvisna le od sposobnosti ohranjanja obstoječega, temveč tudi od sposobnosti aktivnega sodelovanja pri oblikovanju razvojnih procesov.
Če želijo slovenske šole v Italiji ostati vitalen del skupnosti, bodo morale združiti zvestobo svojemu poslanstvu z odprtostjo do sprememb. Njihova največja naloga ne bo zgolj prenašanje jezika in znanja, temveč ustvarjanje skupnosti, ki bo tudi v prihodnje prepoznavala vrednost slovenske prisotnosti v tem prostoru.
