Združitev Markovega evangelija po sedmih stoletjih
Na razstavi v Ogleju bodo na ogled trije fragmenti znamenitega rokopisa iz 6. stoletja, simbola skupnih evropskih korenin
Vpalači Meizlik v Ogleju (Ulica patriarha Popona 7) bo od 13. septembra letos do 25. aprila 2027 na ogled mednarodna razstava z naslovom Evangelij po Marku. Sedem stoletij. Trije fragmenti. Evropska zgodba, ki jo prireja Fundacija Oglej s podporo Ministrstva za kulturo in Deželo FJK.
Razstava predstavlja prelomni dogodek v sodobnem razumevanju evropske kulturne in verske dediščine. S postavitvijo, ki so jo zasnovali Cristiano Tiussi, Martina Dlabajova in Luca Villa, se starodavni Oglej, eno glavnih duhovnih, političnih in kulturnih središč na celini ter v srednjem veku največja evropska škofija, ponovno vzpostavlja v svoji najgloblji zgodovinski razsežnosti. Ne gre zgolj za izjemno arheološko najdišče ali nekdanjo metropolo rimskega imperija, temveč za živo, utripajoče stičišče, kjer so se stoletja križali vplivi Rima, Bizanca, Svetega rimskega cesarstva in slovanskega sveta. Ponovna združitev treh razpršenih fragmentov dragocenega rokopisa iz 6. stoletja – prvič po skoraj 700 letih – ni le filološki ali konservatorski dosežek, ampak sad kulturne diplomacije in globoko simbolno dejanje, ki osvetljuje vlogo oglejske Cerkve pri oblikovanju duhovne in politične identitete celotne evropske celine.
Zgodovinska, predvsem pa umetnostnozgodovinska vrednost razstavljenega kodeksa, izvirno pisanega v unciali (grški in latinski pisavi z enako visokimi zaokroženimi vélikimi črkami, ki se je uporabljala med 4. in 8. stoletjem), presega zgolj knjižno umetnost zgodnjega srednjega veka. Rokopis, ki je sprva vseboval vse štiri evangelije (ohranjeni del z Matejem, Lukom in Janezom kot Codex Forojuliensis hrani Čedad), je bil žrtev namenskega razkosanja, ki samo po sebi pripoveduje zgodbo o moči, veri in iskanju legitimacije. Oglejski patriarhat in Beneška republika sta svojo avtoriteto neposredno črpala iz izročila o evangelistu Marku; ta naj bi po naročilu samega svetega Petra oznanjal vero prav v Ogleju in posvetil prvega škofa, svetega Mohorja. Ko je cesar Karel IV. Luksemburški v 14. stoletju pridobil zadnje zvezke Markovega evangelija, da bi jih odnesel v Prago in položil k relikvijam svetega Venčeslava, del pa je prešel v zakladnico bazilike sv. Marka v Benetkah, je fizično besedilo postalo instrument politične suverenosti in simbolne enotnosti. Markov evangelij je več kot le starodaven rokopis in eno najvišjih pričevanj srednjeveške kulture. Čeprav so ga častili kot lastnoročni zapis evangelista Marka in torej kot relikvijo prvega reda, ga zgodovinske raziskave uvrščajo v 6. stoletje. Evangelij, ki so ga stoletja hranili v Ogleju, so kasneje razkosali, njegovi trije fragmenti pa so doživeli različno usodo. Razstava pripoveduje to zgodbo in ponovno združuje usodo besedila, ki je neločljiv del evropske kulturne dediščine.
Skozi prizmo te izjemne razstave se Oglej razodeva kot ključno nevralgično središče poznoantične in srednjeveške Evrope. Njegova krščanska dediščina ne priča le o preteklem sijaju, temveč o vitalnosti krajevne Cerkve, ki je delovala kot glavni pospeševalec širjenja krščanstva v srednjevzhodno Evropo in na Balkanski polotok. Razstava (več o njej na portalu ilvangelodimarco.org) mojstrsko spaja te zgodovinske pomene in dokazuje, da Evropa, ki jo beremo v razstavljenem Markovem evangeliju, ni monolitna tvorba, temveč kompleksna tapiserija. Združitev srednjeveških fragmentov pred našimi očmi je zato prepričljiva potrditev Ogleja kot križišča, ki s svojo dediščino in monumentalnostjo še danes opominja na globoko prepletene duhovne korenine raznolike, a enotne Evrope.
