“Očitno se bojijo slovenske manjšine …”
Zaradi “politične inkompatibilnosti” črtali nastop Luise Cher v Terski dolini
Prejšnji konec tedna je v Bardu potekal tradicionalni, letos že 48. Praznik bivših izseljencev. Organizirala sta ga Združenje bivših izseljencev iz Terske doline oz. Barda in Center za kulturne raziskave Bardo, ki sta pripravila pester program, glavno prizorišče pa je bila ploščad ob cerkvi sv. Jurija. V nedeljo se je praznika udeležila tudi skupina več kot 30 rojakov pretežno iz Goriške, ki so s svojo navzočnostjo želeli podpreti slovensko skupnost v Terski dolini. Goriški zborovodja in organist David Bandelj je zbral prijatelje in znance, pevce z vseh vetrov, in tako je pri slovesni maši v župnijski cerkvi krepko odmevala žlahtna slovenska pesem. Župnijski vikar Bogusław Kadela se je med obredom pevcem zahvalil dvakrat, zbrani verniki pa so to storili s toplim ploskanjem. Takoj po bogoslužju so se isti pevci na bližnjem pokopališču z rodoljubno pesmijo poklonili Viljemu Černu, Adrijan Corsi pa je obudil nekaj spominov nanj in na drugega velikega človeka te zemlje, Dina Del Medica; oba sta bila med drugim navezana tudi na Goriško.
Praznovanje se je nadaljevalo pri s tipičnimi terskimi specialitetami obloženih mizah, za veselo vzdušje pa je z narodnozabavno in ljudsko glasbo poskrbel ansambel Veseli Gnjidučani. To je bila obenem lepa priložnost za tkanje novih in utrjevanje starih vezi. Navezanost na domače okolje ter vztrajnost pri ohranjanju slovenske besede in kulture sta bili rdeča nit pogovorov, kar nam je poudarila Luisa Cher, predsednica ZSKD za videmsko pokrajino, ki je tudi predsednica Centra za kulturne raziskave. Slednjega je “seveda ustanovil Viljem Černo leta 1976, da bi se ohranila slovenska beseda v Terski dolini”. Med drugim nam je povedala, da se slovenska društva v Terski dolini še naprej soočajo s težkimi pogoji za delovanje in odrivanjem na rob s strani občinske oblasti, a kljub temu ostajajo odločna pri ohranjanju svoje dediščine. Težav nimajo le izseljenci, ki jim “župan ne dovoljuje, da bi uporabili socialne centre, ki so jih imeli na razpolago skoraj 50 let”, temveč tudi posamezniki. Vidno je bila pretresena in prizadeta zaradi svežega neljubega dogodka, do katerega je prišlo še dan prej, 25. julija. Tisti večer je namreč v bližnji vasi Ter potekal dogodek, ki ga je organiziral Istitut Ladin Furlan, združenje, ki na deželni ravni skoraj 40 let skrbi za ohranjanje in promocijo furlanskega jezika in kulture. Že pred mesecem dni so jo povabili, da bi spregovorila o Centru za kulturne raziskave in Etnografskem muzeju Bardo, ki je “zelo lep in zelo obiskovan”. Čeprav je prireditev v Teru potekala sočasno s praznikom izseljencev v Bardu, jim je Luisa Cher zagotovila svojo prisotnost, saj je razumela, da bi člani furlanskega društva radi kaj več izvedeli o Bardu in delovanju slovenskih društev. V soboto popoldne, torej le nekaj ur pred dogodkom, pa so jo poklicali in ji sporočili, da je bil njen poseg črtan s programa “zaradi politične inkompatibilnosti”. Še več: prosili so jo, naj sploh ne pride zraven, “da ne bi povzročala kakšne nevšečnosti”. Župan oz. občinska uprava namreč nista želela, da bi prišla do besede. Prvi občan naj bi jim rekel, “da bo črtal celoten program, če bom jaz prisotna”. Z grenkim nasmehom nam je na koncu dejala: “Očitno se bojijo slovenske manjšine oz. slovensko govorečih oseb v Terski dolini …”
