Zaradi krize so razpoložljiva sredstva toliko bolj dragocena
V četrtek, 18. maja popoldne, je Deželni svet Furlanije-Julijske krajine odobril letošnji rebalans k proračunu. Gre za temeljni finančni dokument, na katerem sloni delovanje dežele FJk in ima velik politični namen, saj se tako udejanja volilni program, s katerim sta predsednica Debora Serracchiani in njeno levo-sredinsko zavezništvo zmagala na aprilskih volitvah. Okoli rebalansa je vladalo posebno zanimanje, zaradi hude gospodarske krize, ki je prizadela tudi deželno stvarnost. Med njegovimi glavnimi cilji sta spodbuda za podjetja in zaposlitvena politika. Važna točka zadeva tudi našo narodno skupnost v FJk, ki je pridobila dodatna sredstva iz zakona 38/01, novost pa bo zadevala način njihove porazdelitve.
V celotnem postopku sprejemanja letošnjega rebalansa je bil aktivno vključen deželni svetnik SSk Igor Gabrovec, ki je sprejemanju dopolnila k finančnemu zakonu za leto 2013 sledil v svojstvu podpredsednika Deželnega sveta, kateremu je bilo, zaradi zadržanosti predsednika Iacopa, v sredo, zaupano celodnevno vodenje zasedanja osrednje deželne ustanove. To je lepa priložnost za daljši pogovor s predstavnikom naše narodne stranke, ki se mu zahvaljujemo za razpoložljivost.
Spoštovani podpredsednik, dragi Igor, najprej čestitke za suvereno vodenje deželne skupščine, med katero ni bilo zaznati večjih polemik in kritik, kot se je to običajno dogajalo. Najprej pa bi vprašal, ali lahko našim bralcem obrazložite, kaj sploh je in predstavlja rebalans tako s formalnega kot s političnega vidika?
Rebalans je vsakoletno dopolnilo k finančnemu zakonu, ki ga Deželni svet sprejema v drugi polovici decembra. Deželni odbor sredi leta predstavi trenutno stanje porabe finančnih sredstev in razvoja načrtovanih projektov ter investicij. Poleg tega je julija nekoliko bolj jasen tudi realen obseg davčnega priliva in torej morebitnih presežkov ali, kot se v zadnjih letih žal dogaja, primanjkljajev v decembra predvidenih postavkah. Gospodarska kriza še vedno ne daje znakov popuščanja, tako da je tudi deželni zakonodajalec prisiljen sprejemati ukrepe, ki omejujejo javne stroške. Zato pa so razpoložljiva sredstva toliko bolj dragocena in jih skušamo usmerjati v najbolj potrebne in perspektivne smeri, denimo v pomoč podjetjem v težavah in šibkejšim družbenim slojem, ki največ občutijo breme teh težkih časov.
Rebalans bi trenutno lahko primerjali s prispodobo, ko kapitan na ladji razgrne karto, oceni opravljeno pot in glede na nove danosti (veter, nevihte, pirati…) načrtuje drugi del plovbe do cilja. Naj spomnim, da smo prejšnji teden “uravnovešali” finančni zakon, ki ga je osnovala in izglasovala takratna Tondova večina. Smo torej na barki, ki jo je v morje spravila druga politična garnitura in ji določila mestoma neposrečeno smer plovbe. Pisanje novega finančnega zakona se bo začelo takoj po poletnem premoru in bo decembra opredelilo razvojno vizijo nove uprave.
Rebalans znaša 71,7 milijonov evrov, kako je bila ta vsota porazdeljena?
Račun je dokaj preprost: 16 milijonov je namenjenih za zaposlovanje in strokovno izpopolnjevanje, dodatnih 16 milijonov za izobraževanje in socialno skrbstvo (welfare), 6 milijonov z kulturo in ostalo za infrastrukture, civilno zaščito in za zagotavljanje pravice do bivališča.
Večji del te vsote je šel zdravstvu, pomembne deleže pa so prejeli še zaposlovanje, šolstvo in sociala ali bo to dovolj za omilitev gospodarske krize, ki jo preživlja dežela FJk?
Sredstev, žal, ni nikdar dovolj. Zato pa se mora tu pokazati skrbnost in modrost dobrega družinskega očeta oz. matere, da loči nujno od manj nujnega. Pomeni, da moramo biti sposobni, da jasno evidentiramo prioritete. Deželni odbor predsednice Serracchianijeve pa je že v minulih dneh pripravil nov “protikrizni manever”, ki predvideva dodatnih 180 milijonov evrov sredstev v pomoč deželnemu gospodarskemu tkivu. Večji del teh sredstev bo namenjen sproščanju dolgov, ki jih imajo javne uprave v odnosu do zasebnih podjetij, ki jih poleg vsega bremenijo tudi ukrepi pakta o stabilnosti in s tem povezana zamrznitev izplačevanja načrtovanih in večkrat tudi že opravljenih javnih del. Ukrep naj bi bil operativen že oktobra.
Kakšno je bilo po Vaši oceni obnašanje opozicije? V prvih dneh je bilo vse skupaj precej mirno, na koncu pa so se le pokazale iskrice. Čemu je nasprotovala desna sredina in čemu Gibanje 5 zvezd?
Resnici na ljubo moram priznati, da sta obe “veji” opozicije, vsaj za zdaj, zelo umirjeni in rekel bi lahko celo odgovorni. Rebalans smo obravnavali in dokončno izglasovali v rekordno kratkem času. V avli deželnega sveta ni bilo nikakršnih poskusov zavlačevanja in večji del popravkov je bilo sprejetih s soglasjem vseh političnih skupin. Po eni strani je to sad dejstva, da je bilo razpoložljivih sredstev malo in še manjše so bile marže filozofiranja o njihovi namembnosti. Gibanje 5 zvezd se je pri končnem glasovanju vzdržalo, desna sredina pa je glasovala proti. To nasprotovanje pa razumem bolj kot stvar načela, neke vrste politične navade, da opozicija ne more podpreti ključnih dokumentov večine. Pravzaprav je bil v osnovnem ogrodju rebalans še vedno otrok finančnega zakona Tondove uprave. Glede Gibanja 5 zvezd pa verjamem, da potrebuje nekaj časa, da člani in članice svetniške skupine dobro razumejo deželne zakonodajne in birokratske mehanizme. Prvi vtis ni negativen in morda nam bo res uspelo, da tudi z njimi vzpostavimo jasno, pošteno, politično korektno in torej tvorno obliko sodelovanja.
Rebalans je bil prvi važnejši politični preizkus leve sredine, ki je prevzela vodenje deželne uprave aprila letos. Kako je prestala ta prvi izpit?
Rekel bi odlično. Tudi za nas velja dejstvo, da je bilo razpoložljivih sredstev malo in je predsednica od vsega začetka zatrla vsako obliko apetita ali “zahtevniškega” pristopa. Glasovali smo strnjeno in disciplinirano, pa čeprav je marsikomu kdaj pa kdaj zakrulilo v želodcu…
Kot predstavnik SSk, zbirne slovenske stranke, kaj ste predlagali in kaj Vam je uspelo spraviti pod streho?
Močno sem si želel in prizadeval, da bi sprejeli manjši ukrep v korist Koordinacijskega odbora za skupno lastnino v FJk, ki pri nas združuje tudi juse in srenje. A ni šlo, vsaj za zdaj ne. Ugodna politična klima pa je omogočila določene pomembne ukrepe v korist slovenskih organizacij in ustanov, ki v minulem petletju res niso bile na seznamu prednostnih argumentov.
Naše organizacije civilne družbe bodo deležne dodatnega miljona evrov, ki prihaja iz zakona 38/01. Kako je bil ta porazdeljen? Omenjeno je bilo, da bo pri tem nov način porazdelitve, za katero se bodo morale organizacije in društva prijaviti preko projekta. Imate za naša društva kakšen nasvet?
Najprej naj spomnimo, da gre za enkratna sredstva, ki izhajajo iz enkratnega presežka v dotacijah iz vsedržavnega zaščitnega zakona 38/2001. Dodatna sredstva so, v dogovoru s krovnima organizacijama SSO in SKGZ ter s pristojnim deželnim odbornikom za kulturo Giannijem Torrentijem, omogočila enkratni prispevek 150.000 evrov Društvu slovensko gledališče, ki bo tako poravnalo večletne zaostale članarine do SSG. Vprašanje je zapleteno in ga tu ne bi poglabljal. Nakar je Deželni svet nakazal krovnima organizacijama skupno dodatnih 100.000 evrov za lastno delovanje. Največja postavka pa znaša 739.000 evrov in bo namenjena financiranju izrednih ukrepov za ovrednotenje kulturne in zgodovinske dediščine Slovencev v FJk na osnovi črke d) točke 2) člena 18 deželnega zakona 26/2007. Prispevki bodo enkratni in v višini od najmanj 20.000 do največ 100.000 evrov. Najmanj polovica skupnega budgeta je po zakonu namenjena projektom na območju “zaščitenih” občin v videmski pokrajini. Prošnje bo potrebno nasloviti na običajni Urad za manjšinske jezike pri Deželnem ravnateljstvu za kulturo v roku 60 dni (dva meseca) od objave zakona v Deželnem uradnem listu. O tem pa bodo naknadno in vsekakor pravočasno objavljene vse potrebne informacije.
Za poučevanje furlanščine pa je bilo namenjenih 700.000 evrov. Kljub kakšni kritiki je to dobra naložba za našo deželo?
Kot pripadnik priznane narodne skupnosti nimam nikakršnega dvoma, da je to investicija v poznavanje pomembne deželne kulture in jezika, obenem pa gre tu za utrjevanje čuta pripadnosti nekemu teritoriju, njegovi zgodovini in koreninam. Nasprotniki furlanščine in njenemu dostojanstvu priznanega jezika domujejo povsod: na desni in na levi, v Trstu in tudi med samimi Furlani. Še vedno je preveč takih, ki furlanščini ne pripisujejo statusa priznanega jezika in zagovarjajo stališče, da gre preprosto za narečje, ki naj bo omejeno družinskemu krogu, gostilni in kvartanju med starci. Stroka pa je dokazala, da je furlanščina jezik, ki ga je vredno in potrebno gojiti in ovrednotiti. Imamo deželni zaščitni zakon in furlanščina je zaobjeta tudi v državni okvirni zakon 482/99, ki priznava zgodovinsko prisotne manjšinske jezike v Italiji.
Velika večina družin se je v šolah na furlanskem naselitvenem prostoru svobodno opredelila za poučevanje furlanščine v okviru rednega šolskega pouka. Tudi to odločitev moramo sprejeti in jaz jo z veseljem pozdravljam. Odgovor Dežele na določila zaščitnih zakonov in na željo državljanov je bila dolžnost še prej kot pravica.
V zadnjem dnevu je prišlo tudi do precej neljubega dogodka glede deželnega prispevka jusarjem in srenjam, pri čemer ste prišli navzkriž s svetnikom Stefanom Ukmarjem. Ali lahko pojasnite, v čem je nastal problem?
Z Ukmarjem se je malce zaiskrilo, to drži. V sklop popravkov k rebalansu sem od vsega začetka izpostavil potrebo, da Deželni svet ponovno vzpostavi finančno podporo v višini skromnih 10.000 evrov letno za delovanje Koordinacijskega odbora skupne lastnine v FJk, ki zaobjema tudi tržaško Agrarno skupnost in torej slovenske juse in srenje. Finančna postavka je bila prvič vključena v deželni zakon leta 2007 na pobudo pokojnega Mirka Špacapana, nakar se je bolj ali manj nespremenjena ponavljala vse do lanskega decembra, ko je Tondov odbor dejansko skrivaj črtal namensko zakonsko določilo in kmalu zatem kasneje izbrisal tudi predvideno finančno dotacijo. V Deželnem svetu sem jasno in odločno obsodil načelo, po katerem si deželna uprava lasti pravico, da z ukinitvijo že dodeljenih sredstev dejansko zamaši usta pomembni organizaciji, ki zbira, usklajuje in spodbuja delovanje raznih organiziranih oblik upravljanja skupne lastnine od Trbiža in Karnije pa vse do Milj. Ukinitev prispevka sem označil kot tajni in zahrbtni blitz, ki pa je bil dolgo in skrbno zrežiran. Zato sem kolege in Serracchianijevo vlado pozval, naj popravi storjeno krivico. Proti mojemu predlogu se je, kot v vseh minulih letih, odločno opredelil deželni svetnik in nekdanji Illyjev odbornik Enzo Marsilio, ki ima s skupno lastnino negativno izkušnjo iz časa, ko je županoval v Sutriu. Marsilijevo nasprotovanje me ni presenetilo, medtem ko sem zelo razočaran zaradi posega kolege Stefana Ukmarja, ki se je prav tako zavzel za odklon prispevka Koordinacijskemu odboru skupne lastnine. Kljub temu da so mi bila dobro znana nesoglasja med Ukmarjem, ki predseduje kontovelskemu jusu, in Agrarno skupnostjo, sem si od njega pričakoval odgovornejšo držo, saj je s svojim zadržanjem oškodoval širše gibanje, ki si prizadeva za priznanje starodavnih pravic skupne lastnine. Spričo nastalega nesoglasja, ki se je kmalu razširilo tudi na druge člane političnih skupin v deželnem svetu, me je predsednica Serracchianijeva povabila, naj popravek umaknem in s tem preprečim razkol v večini in odkrito možnost prečnega glasovanja z desno opozicijo. Pristal sem, z grenkobo v srcu, izključno zaradi spoštovanja do predsednice deželne uprave in čuta odgovornosti v zameno za formalno obvezo (ki se je uresničila) s strani Serracchianijeve, da bo v kratkem sama predlagala zakonski osnutek, ki naj celovito obravnava zapleteno vprašanje skupne lastnine in pri tem aktivno soudeleži in ovrednoti vlogo Koordinacijskega odbora skupne lastnine, kar jaz razumem tudi kot evidentiranje druge oblike finančne podpore za njegovo delovanje.
Rebalans za leto 2013 je odobren in sedaj Vas verjetno čaka nekaj dopusta, septembra pa se bo delo v Deželnem svetu spet obnovilo. Kakšne bodo glavne teme, ki jih boste morali obravnavati v jesenskih mesecih in kaj bo zadevalo našo narodno skupnost in njen teritorij?
Pred poletnim premorom bomo sprejeli še zelo pomemben zakon, ki ureja področje t. i. stroškov politike. Da povzamem: svetniškim skupinam bomo znižali dotacije za 90% od nekdanjih letnih približno 2 milijonov evrov na bodočih približno skupnih 300.000 evrov. Sprejeli bomo jasen pravilnik, ki bo vsaj za naprej onemogočil napake iz preteklosti. Strošek za plače in bonitete deželnih svetnikov bo razpolovljen, dokončno bo ukinjena t. i preživnina (it. vitalizio). Menda bo s tem skoraj 20 milijonov evrov prihranka za deželne blagajne.
Po poletnem premoru bo šla v živo razprava o reorganizaciji sistema krajevnih javnih uprav, ki nas tudi kot Slovence zelo zanima. Z rebalansom smo zaustavili proces ustanavljanja zvez goratih občin na Videmskem prav v pričakovanju na celovito zasnovano reformo. Slovencem nam ni vseeno, kaj bo z nekdanjimi gorskimi skupnostmi, kaj s Pokrajinami in kaj z majhnimi občinami.
Sledi pa cela vrsta navidezno manjših zakonov, ki dolgo čakajo na obravnavo. O tem pa, predlagam, kdaj drugič.
Julijan Čavdek
Pogovor z deželnim svetnikom SSk Igorjem Gabrovcem
