Med ruševinami vojne skrb za otroke in prihodnost

POGOVOR Uršulinka s. Mana Awala o stanju v Tigraju

Kot redni bralci Novega glasa gotovo že veste, kako mi je pri srcu Etiopija. Prvič sem bila tam leta 2017, en mesec sem kot prostovoljka pomagala v sirotišnici. Bilo mi je všeč in tako sem se vrnila tja še dvakrat. Ko je izbruhnila vojna v Tigraju, severnem delu Etiopije, sem lahko le v grozi spremljala novice od tam. Nisem se hotela vdati nemoči in držati križem rok, tako sem vseskozi pisala o dogodkih. S sestrami uršulinkami, ki so me sprejele kot družinskega člana, sem ostala povezana do danes. S pomočjo prijateljic sem jim lahko pomagala tudi od tu. Vojna se je po dveh letih končala, težav pa ni konec. Tako sem s. Mano prosila, da mi pove, kakšno je danes stanje v Tigraju, s kakšnimi težavami se soočajo in kaj načrtujejo tamkajšnje skupnosti uršulink.

S. Mana, kdaj se je začela vojna v Tigraju in kakšne so njene posledice?

Vojna v Tigraju se je začela približno opolnoči, v noči s 3. na 4. november 2020. Etiopske nacionalne obrambne sile, ki so se jim pridružile eritrejske obrambne enote, amharske enote in specialne enote drugih regionalnih etiopskih držav, so napadle Tigraj. Proti napadalcem so se borile tigrajske obrambne sile. Vojna je izbruhnila v času po invaziji uničujočih rojev kobilic in med pandemijo covida-19, tako da je bila prehranska negotovost visoka že pred vojno.

Kakšne taktike so uporabili vaši sovražniki?

Ko se je začela vojna, so sovražne sile družno uporabljale iste taktike: brezobzirno požiganje zemlje in pridelkov, razdejanje regionalnih ekonomskih in socialnih struktur ter prehranskih sistemov. Izrinile so izvoljeno in legitimno regionalno tigrajsko vlado, pregnale vse regijske vladne strukture in pobile nekaj glavnih predstavnikov vladajoče stranke.

So Tigraj namerno napadli prav v tem času?

Invazijo na Tigraj so namerno začeli v sezoni žetve in pobiranja pridelkov. Kar je ostalo na poljih, so namenoma požgali. Pobrane pridelke in živino so zaplenili in odpeljali v Eritrejo in Amharsko regijo. Govedo in perutnino so poklali. Mline so razstavili in odpeljali ali požgali in tako prebivalci niso mogli zmleti zrnja v moko. Domačije so požgali ali uničili in veliko Tigrajcev je ostalo brez doma.

Tudi ogromno blokad je bilo namernih?

Zvezna vlada je v tej vojni proti Tigraju namerno blokirala vsa sredstva komunikacije, tudi telekom in internet. Zaprla je vse banke, tako da ljudje niso mogli priti do svojih prihrankov. Blokirala je vse kopenske in zračne prometne poti in s tem onemogočila civilnemu prebivalstvu, da zapusti vojna območja.

Kaj vse je bilo uničeno med bombardiranji?

Bombardirali so tržnice, vodovodne in električne sisteme, industrijske objekte in še marsikaj.

Kako je ta vojna vplivala na civilno prebivalstvo?

Ta barbarska vojna je med drugim povzročila ogromno smrtnih žrtev, vključno smrti otrok in žensk. Izjemno visoka je raven notranjih selitev, stradanje celotne tigrajske populacije in popolno uničenje socialnega in ekonomskega življenja. Z uničenjem kmetijstva je oslabljena preskrba s hrano. Ropali in opustošili so zdravstvene ustanove, kar je povzročilo pomanjkanje dostopa do zdravstvene nege. Uničenje vodovodnih sistemov je privedlo do pomanjkanja čiste pitne vode.

Kakšne posledice je to imelo za šolanje otrok?

Za otroke in njihove družine, razseljene zaradi konfliktov in krize, so bile posledice uničujoče. V Tigraju so šole ostale zaprte skoraj šest let.

Za šolstvo v Tigraju ima ta vojna grozljive posledice, ki bodo vplivale tudi na življenje prihodnjih generacij. Zato bi si morale sprte strani prizadevati za trajen mir in vrnitev notranje razseljenih oseb in beguncev. 

Tigrajski izobraževalni urad sodeluje z nevladnimi in humanitarnimi organizacijami: notranje razseljenim osebam olajša vrnitev na njihove domove, omogoča plačilo učiteljem, nabavlja učbenike, kar je osnova za nadaljevanje izobraževanja, seveda je nujno treba popraviti uničeno šolsko infrastrukturo. Situacijo še dodatno otežuje, da večina notranje razseljenih oseb, ki začasno domujejo v šolskih zgradbah, prihaja z območja Zahodnega in Južnega Tigraja, ki ga še vedno zasedajo sovražne sile. Torej se ti prebežniki še zmeraj nimajo možnosti vrniti na svoje domove. Vprašanje teh območij ostaja kritično.

Kakšne so bile posledice za družine, ženske, otroke?

Kot so poročali tudi mnogi tuji mediji, so sovražni vojaki namenoma uporabili posilstva in lakoto kot vojno orožje. Množična posilstva so bila organizirana in koordinirana kampanja proti Tigrajkam vseh starosti, od deklic do stark. Kmetom so prepovedali oranje in pripravo polj za naslednjo sezono. Več kot pet milijonov ljudi je bilo prikrajšanih za hrano, zdravila, pitno vodo. Poročali so o hudi podhranjenosti otrok po vsem Tigraju.

Raven prehranske negotovosti in podhranjenosti je katastrofalna po vsem Tigraju in se lahko še poslabša, če je ne uspemo takoj začeti reševati.

Kakšno pa je stanje v vaši skupnosti uršulink?

Tako kot ostali prebivalci Tigraja tudi me težko ohranjamo običajno pastoralno in socialno dejavnost. Soočamo se s hudimi finančnimi omejitvami, kar nam sestram otežuje življenje in vzgojo novink. Vojna je prizadela vse, notranje razseljene osebe, preživele žrtve nasilja in posilstev, starejše, nosečnice in matere, ki dojijo, duševno in telesno prizadete. Vsi ti pogosto trkajo na naša vrata, prosijo za hrano in zdravila, kar bi jim omogočilo preživetje. Krizo v naši skupnosti v Tigraju je nujno treba začeti reševati, sicer se bo situacija še poslabšala.

Kakšne rešitve predlagate same?

Pripravile smo predlog projekta in bi rade zbrale sredstva. Zato prosimo dobrodelne organizacije in posameznike za finančno pomoč, da lahko nadaljujemo s pastoralnim in socialnim delom ter nudimo nujno pomoč ljudem, ki so bili prizadeti zaradi vojne in zdaj živijo v težkih okoliščinah.

Kdo vse bo deležen te pomoči?

Najprej otroci notranje razseljenih oseb, ki zdaj živijo v begunskih taboriščih. 105 osirotelim otrokom bomo dale možnost šolanja. Pomagale bomo 120 žrtvam vojne, revnim materam, doječim materam in nosečnicam, žrtvam nasilja in posilstev, starejšim bolnim ljudem, ki so ostali brez vsega, prizadetim osebam, ki nimajo podpore, osirotelim in ranljivim otrokom. Naš cilj je ohraniti pastoralno in socialno dejavnost naše skupnosti in nuditi nujno podporo vsem, ki jih je prizadela vojna in iščejo pomoč. S tem bomo rešile osirotele otroke in pomagale v vojni prizadetim.

Kakšne dejavnosti pa načrtujete?

Otrokom bomo kupile šolske potrebščine. V naši šoli trenutno pomagamo 1700 otrokom. V njih želimo ponovno prižgati iskrico radovednosti in željo po znanju. V našem šolskem okolišu je veliko beguncev in številni otroci iz begunskih taborišč nimajo možnosti osnovnega šolanja. V nekaterih okoliših je težko ponovno vzpostaviti možnost šolanja. Sodelovanje je oteženo, ker ni civilne uprave in si interesi sprtih strani nasprotujejo. Sodelovanje z narodnim Šolskim svetom, Etiopskim humanitarnim skladom in lokalnimi strukturami je že počasi privedlo do napredka.

Bi želeli še kaj dodati glede šolstva?

Glede na stanje pred vojno število šolajočih upada. Šole, ki so pod eritrejsko upravo, so popolnoma ali delno uničene in nobena od njih ne deluje. Eritrejska zasedba povsod povzroča težave, na primer v obmejnem mestu Zalambessa, od koder prebivalci poročajo o omejitvah gibanja, pomanjkanju dostopa do osnovnih dobrin in slabem ravnanju.

V našem območju se šola začne septembra in v tem obdobju je življenje v begunskih taboriščih težko. Nimajo šolskih potrebščin niti ne morejo poravnati šolnine, predvsem pa potrebujejo psihološko podporo, da pozdravijo travme.

Sestra Mana, hvala, da ste si vzeli čas za pogovor.

Hvala tebi in tvojim prijateljicam za pomoč, ki nam jo tako nesebično naklanjate.