Z Martinom Brecljem o Anatomiji političnega zločina
Tudi letos je Klub krščanskih izobražencev Koper, pod vodstvom novega predsednika Borisa Marzija, organiziral v koprski Rotundi bl. Elija tradicionalne adventne večere. Gost prvega (7. 12.) je bil tržaški filozof, časnikar in publicist Martin Brecelj, gost drugega (14. 12.) bo koprski župnik dr. Primož Krečič, tretjega (21. 12.) pa teolog in terapevt p. Marjan Čuk.
Moderator prvega koprskega adventnega večera je bil zgodovinar, novinar in publicist Tino Mamić. Martinu Breclju je v zahvalo za gostovanje izdelal rodovno drevo družine Brecelj, ki izhaja iz Žapuž pri Ajdovščini. Sicer pa je bil avtor nove knjige pri založbi Mladika, Anatomija političnega zločina, rojen v Argentini. Ob prvem obisku družine v materinem rojstnem Devinu leta 1964 pa so se Brecljevi vrnili iz izseljenstva. Knjiga, o kateri je nekaj uvodnih besed spregovoril urednik Mladike Marij Maver, je že takoj ob izidu doživela velik odmev, saj podaja indice za skrivnosten umor zakoncev Vuk in njunega gosta Draga Zajca v tržaški ulici Rossetti, ki se je zgodil 10. marca 1944, in ozadje slednjega. Stanko Vuk in Danica Tomažič, sestra Pinka Tomažiča, sta bila namreč sporni člen tako za leve kot za desne aktiviste, zato smo lahko 72 let le ugibali, kdo je naročil in kdo izpeljal ta kruti umor. Pojavljale so se različne teze: da so umor naročili in izvedli pripadniki bele garde, plave garde, Črne roke, komunisti … Trije mladi ljudje so se namreč odpravljali v partizane.
'Pokosili so ju streli neugotovljivih morilcev', zapiše Andrej Capuder na zavihku slovenskega prevoda romana Fulvia Tomizze, Mladoporočenca iz ulice Rossetti, Zgodba neke manjšine (ZTT, Trst, 1987), izpod prevajalskega peresa Majde Capuder.
Kar naenkrat, po principu – kjer je volja, je pot, pa postanejo v knjigi Anatomija političnega zločina morilci ugotovljivi, a ne le morilci, knjiga razkrije tudi režiserje umora. Avtor ugotavlja, da gre za politični vzrok umora, ki so ga izvršili trije pripadniki VOS-a OF (Morda pa bi bilo le preveč imeti v vrstah OF še krščanskega socialista dr. Stanka Vuka – 'primorskega Kocbeka', ugotavlja Brecelj.), in da ni bil motiv rop, kot je zadevo sklenil takratni tržaški preiskovalni sodnik, ki si morda ni želel mazati rok z zadevami neke manjšine.
Pričakovali bi, da se bodo zadeve lotili zgodovinarji, in to na način, ki stroki pritiče. A gotovo bi morali na takšen korak še dolgo čakati. Avtor pravi, da pričakuje, da se bo vsaj zdaj, po njegovih razkritjih, to zgodilo. Trije zgodovinarji so namreč knjigo tudi recenzirali: Boris Mlakar, Renato Podbersič in Jože Pirjevec. Ta je celo v svoji monografiji Foibe: una storia d'Italia (Torino, Einaudi, 2009) zapisal, da so umor zagrešili slovenski komunisti, a v slovenskem prevodu monografije Fojbe (Ljubljana, CZ, 2012) te izjave ni. Tudi tržaški pisatelj Boris Pahor, sicer dober poznavalec primera Vuk, se je po avtorjevih besedah nagibal k tezi, da je zločin delo predvsem tržaških komunistov, a več od tega menda ni voljan komentirati.
Smiselno bi se bilo vprašati, kdo, za koga in za kaj oziroma zakaj piše zgodovino, skriva ali potvarja resnico, in seveda tudi vedeti, zakaj.
Martin Brecelj je v razmeroma kratkem času zbral gradivo. Pregledal je policijske zapisnike, Arhiv RS: VOS-a in KP in dobil izjave pričevalcev. Z metodo zgodovinske raziskave je izsledil tri pisce poročil za VOS in pisca poročil iz Mirna, prav tako pa tudi eksekutorje – vse z imeni in priimki. Kakšen bo epilog, se še ne ve. Morda v slogu: in vse tiho je bilo, morda pa bodo zagrmeli topovi, a resnica je ena – prikrita ali razkrita. Žal pa se je še vedno do nje težko dokopati, saj priče praviloma molčijo, arhivi so izropani, na srečo ne povsem, in politične volje obelodaniti 'zadeve' pač ni, kar je za Slovence že kategoričen imperativ.
Gost prvega koprskega adventnega večera je med številno publiko požel veliko zanimanja, saj je za ta naš prostor in čas pokazal veliko drznosti in poguma ter dokazal, da ni nikoli prepozno razkrivati resnice pravi obraz.
Ines Cergol
Preberi tudi
