Velikonočno voščilo ap. administratorja Carla Redaellija: Mi pa smo upali …
Mi pa smo upali, da bo v svetem letu 2000 novo tisočletje prineslo mir in varnost … Mi pa smo upali, da po padcu Berlinskega zidu svet ne bo več poznal zidov in meja ter bo našel mir … Mi pa smo upali, da bo razoroževanje postalo vse trdnejša resničnost in da se bomo postopoma odpovedali jedrskemu orožju … Mi pa smo upali, da bodo lakota, epidemije in bolezni končno premagane … Mi pa smo upali, da bodo vsi ljudje, revni, migranti, invalidi, jetniki, deležni spoštovanja in pomoči … Mi pa smo upali, da bo okolje končno spoštovano …
Lahko bi nadaljevali z “mi pa smo upali …” ter tako prevzeli razočaranje dveh popotnikov na poti iz Jeruzalema v Emavs, ki sta neznanemu sopotniku zaupala vso svojo grenkobo. Prisluhnimo, kaj sta rekla tistemu, ki je hodil z njima: “Si ti edini tujec v Jeruzalemu, ki ne ve, kaj se je tam zgodilo te dni?” “Kaj neki?” je rekel. Dejala sta: “Kar se je zgodilo z Jezusom Nazarečanom, ki je bil prerok, mogočen v dejanju in besedi pred Bogom in vsem ljudstvom; kako so ga naši véliki duhovniki in poglavarji izročili v smrtno obsodbo in ga križali. Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo odkupil Izrael. Vrh vsega pa je danes že tretji dan, odkar se je to zgodilo.” “Vsi iz sebe smo tudi zaradi nekaterih žena iz naših vrst. Ko so bile zgodaj zjutraj pri grobu in niso našle njegovega telesa, so se vrnile in pripovedovale, da so imele celó videnje angelov, ki so dejali, da živi. Nekateri izmed naših so šli h grobu in so našli vse takó, kakor so pripovedovale žene, njega pa niso videli.” “Njega pa niso videli” – kakor bi hotela reči: poslušali so blodnje žensk, njihove domnevne prikazni; resničnost pa je jasna in povsem drugačna. Prav zares, “mi pa smo upali …”, toda zdaj ni več časa za upanje; edino, kar še preostane, je zapustiti Jeruzalem in se vrniti domov.
Tako smo tudi mi v dobri družbi, ko govorimo “mi pa smo upali …”; toda prav zato, ker smo solidarni z emavškima učencema, tudi nas prizadene Jezusov zelo oster očitek: “O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki!” Toda po očitku se Jezus z neskončno potrpežljivostjo loti razlaganja Pisma in učencema razodene velikonočno skrivnost – smisel tega, da je bil križan, da je umrl in bil pokopan ter naposled vstal.
Veliki teden je lahko za nas nekaj podobnega temu, kar sta doživela emavška učenca: poslušamo Besedo; obhajamo evharistijo, molimo pred Kristusovim telesom in se z njim hranimo. Vse to ima namen, da nam povrne upanje utemeljeno v velikonočni skrivnosti, skrivnosti greha in smrti, a še bolj skrivnosti odrešenja, usmiljenja, odpuščanja, vstajenja in življenja. Zakaj naj kljub vsemu še naprej upamo? Končni odgovor je smrt in vstajenje Jezusa. Zato mora tudi letos naš “mi pa smo upali …” postati “upamo!”, velikonočno voščilo pa ne more biti nič drugega kakor: “Dobro upanje!”, “Buona speranza!”, “Buine sperance!”.
