90 let Aleksija Pregarca

“Pesnik, dramatik, igralec, publicist in prevajalec, radijski napovedovalec, r. 28. mar. 1936 v Ricmanjih pri Trstu, kjer živi.” Tako je v geslu “Pregarc Aleksij” napisal prof. Jevnikar v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, ki ga je tudi urejal.

Glas našega Radia Trst A, človek, ki ga poznamo kot osebo, ki je vsa ta leta vztrajno delovala na vseh omenjenih poljih in bogatila naš in vseslovenski prostor s svojo poezijo, eseji tudi za Novi list in Novi glas, dramskimi teksti, nastopanjem v neštetih igralskih vlogah, a tudi kot režiser in mentor, vodja tečajev lepe govorice in organizator amaterskih gledaliških skupin, je dopolnil 90 let.

Preveč je področij, na katerih je jubilant ustvarjal in se garaško razdajal, da bi jih lahko vse obdelali, a prav je, da ob tem rojstnem dnevu izpostavimo vsaj nekaj mejnikov, ki zaznamujejo njegovo delovanje. Vse njegovo delo povezuje globoka zavest pripadnosti slovenstvu in samozavest, da slovenska beseda ter sporočilo slovenske besede in kulture lahko povsem enakovredno stoji ob strani drugih jezikov in kultur. Tudi zato ne čudi, da je že njegova prva zbirka Poesie – Pesmi, ki je izšla v Gorici leta 1974,dvojezična, Aleksijeve verze pa je v italijanščino prevedla Jolka Milič.

Na prelomu med šestdesetimi in sedemdesetimi leti je Pregarc namreč živel v Gorici; kot igralec je bil zaposlen v Primorskem dramskem gledališču, globoko pa so ga zaznamovala leta, ko je delal v podgorski predilnici. Leta 1971 se je vrnil v Trst in postal stalni član Slovenskega stalnega gledališča in honorarni sodelavec Radia Trst A, leta 1977 pa se je na radiu tudi redno zaposlil kot napovedovalec, ki je s svojim prodornim glasom in veliko umetniško močjo zaznamoval ta medij in se nepozabno zapisal v spominu poslušalk in poslušalcev, in to ne le kot glas, ampak tudi kot avtor več radijskih iger (Rudi, moj Rudi je bila tudi nagrajena, Razpetost, Zelena vstaja in druge), ob teh je pisal še radijske igre, namenjene otrokom (Begunki), in še kako radijsko nanizanko. Za radio je dramatiziral kar nekaj literarnih del slovenskih pisateljev ter iz italijanščine in srbohrvaščine prevedel več iger, med njimi dramske tekste Maffiolija, Flaiana ali Natalie Ginzburg. Bil je pisec scenarijev in radijskih esejev, ki jih je večkrat tudi sam podajal pred mikrofonom. Med radijskimi interpreti je gotovo bil eden najbolj prefinjenih in občutljivih recitatorjev poezije ter je večkrat nastopal tudi na literarnih večerih ali v Literarnem nokturnu za program Ars na Radiu Slovenija.

Ko že govorimo o dramskih tekstih, naj poudarimo, da je Pregarc tudi avtor odmevne drame Črni galebi, ki jo je v SSG režiral Jože Babič, in dramske lepljenke Božji vitez na slovenski zemlji, ki je posvečena bl. škofu Slomšku in njegovima likoma Blažu in Nežici. V predalih pa hrani še kako besedilo, ki bi lahko zaživelo na odrih.

Kot režiser je veliko delal z amaterskimi igralci tako na Goriškem kot na Krasu. V Gorici se številni spominjajo njegovih dramskih lepljenk o misijonarju Baragi ali bolj kulturnozgodovinske lepljenke Hoja za pradednimi častmi. Tudi na tržaškem in sežanskem Krasu je veliko delal z raznimi amaterskimi skupinami.

Uveljavljeni pesnik je s svojimi poezijami viden predstavnik literarnega ustvarjanja Slovencev v Italiji. Med raznimi tudi zelo originalnimi izdajami, kot je npr. pesniško-grafična mapa treh njegovih poezij in grafik Edija Žerjala, naj izpostavimo zlasti zadnji dve zbirki. Leta 2011 je pri Goriški Mohorjevi družbi izšla obsežna pesniška zbirka Amebno razkošje s tehtno spremno besedo Vladimirja Gajška, pri Mladiki pa je leta 2016 dvojezična antološka zbirka Trst in njegove krošnje – Trieste e le sue fronde. 

Še bi lahko pisali o Aleksiju Pregarcu. “Sanje človeka / da bi prehodil nepregledno pot / ranjen od bolesti življenja” so namreč tako bogate in raznolike, da bi terjale pravi in poglobljeni esej. Naj za konec le dodamo, da smo mu hvaležni za vse lepo in dobro, ki smo ju kot poslušalci in gledalci doživeli, ko smo ga poslušali ali gledali, se z njim pogovarjali ali razpravljali, ob vsem pa uživali ob njegovi žlahtni besedi. Naj mu zato voščimo trdnega zdravja in zadoščenj.