Vloga šole v današnji družbi - Med merljivimi kompetencami in stisko mladostnikov: katero pot bomo izbrali?
Vse bolj očiten postopen razkroj izobraževanja in vzgoje je tudi v Italiji tesno povezan z erozijo vrednot, na katerih je nekoč temeljila šola. Dolga desetletja je imela v izobraževanju osrednje mesto humanistična kultura, pogosto na račun znanstvenih in tehničnih ved. Danes smo priča nasprotnemu procesu: humanistika se vse bolj odmika na rob, saj jo mnogi razglašajo za nepotrebno in neuporabno pri pripravi mladih na življenje v sodobni družbi. Humanistično tradicijo nadomešča tehnokratska pedagogika, ki učni proces reducira na preverjanje merljivih kompetenc in šolo podreja poslovni logiki, tuji njenemu poslanstvu. Tako nastajajo ustanove, ki znajo poučevati, ne znajo pa več vzgajati, ki učence usposabljajo za prilagajanje, ne pa za osebnostno rast in kritično mišljenje.
Tudi italijanska šola je, tako kot v mnogih drugih zahodnih državah, v zadnjih letih prevzela marsikatero značilnost podjetniškega modela. Šolske ustanove se prav tako kot podjetja oglašujejo v krajevnem okolju, sodelujejo v razpisih za pridobitev sredstev, nenehno spremljajo merljive cilje in iščejo partnerstva s podjetji. V takšnem okviru se izobraževanje vse bolj zožuje na pridobivanje certificiranih kompetenc, učitelj pa iz vzgojitelja postaja predvsem izvajalec storitev. Šola se tako postopoma spreminja v organizacijo, kjer odnos med učencem in ustanovo vse bolj spominja na razmerje med ponudnikom in uporabnikom storitev.
Posledice takšnega izobraževalnega sistema so globoke in skrb vzbujajoče, njihovo breme pa nosijo predvsem mladi. Časopisi vsak dan navajajo zaskrbljujoče podatke: stopnjujejo se anksiozna stanja in depresije, med mladimi narašča število primerov hudodelstev, kaznivih dejanj ter odvisnosti od drog, alkohola, kajenja do videoiger in družbenih omrežij. V obdobju odraščanja sta potreba po pripadnosti in mehanizem posnemanja še posebej močna. Zato si številni mladi svojo identiteto in družbeno prepoznavnost gradijo z nasilnim vedenjem, ki pogosto preraste v organizirane oblike mladinskega nasilja, kakršnega poznamo pod izrazom “baby gangs”. Prav zato bi morala šola ponovno prevzeti “terapevtsko in vzgojno vlogo”: ne v smislu, da bi nadomeščala psihologe in strokovnjake, temveč v najstarejšem pomenu, ki ga je imel ta izraz – kot skrb za človeka, njegovo osebnost in notranjo rast.
V praksi pa se vzgoja večkrat spreminja v proces oblikovanja prilagodljivih, prožnih in konkurenčnih posameznikov, ki naj bodo tudi zavzeti potrošniki. Prav v tem vidim temeljno protislovje t. i. neoliberalne in potrošniške družbe. Šola se ne sme omejiti zgolj na posredovanje znanja in razvijanje uporabnih veščin. Predvsem mora ponovno postati prostor celostne in duhovne človekove rasti. Zato si morajo vse vzgojne in izobraževalne skupnosti – šola, družina, društva in druge ustanove – zastaviti skupne cilje in iskati skupne vzgojne poti. Težava je v tem, da nihče danes nima prave predstave o vzgoji, družbi in šoli. Dovolj je pomisliti na številne pritožbe staršev na Deželnem upravnem sodišču (TAR), s katerimi izpodbijajo šolske ocene, ali pa na vedno pogostejše primere nasilja nad učitelji. To so znamenja globlje krize avtoritete in zaupanja v vzgojne ustanove.
Pred nami stoji temeljno vprašanje: katero pot hočemo izbrati? Šola bi si morala znova zastaviti vprašanja o smislu življenja, o načinu človeškega sobivanja, o usodi planeta in celotnega človeštva. Le tako bo kritično presojala mehanizme sodobne družbe, ki vplivajo na naš način razmišljanja ter nas usmerjajo “v slepo ulico”. Potrebujemo kritično vzgojno vizijo, ki bi bila sposobna v mladih spodbujati željo in skrb za to, da je mogoče ustvarjati drugačen, boljši svet.
