Pesniški zarisi velikega stvarstva
Matej Mertik, Nimfe, ljubice vseh morij. Kulturni center Maribor, 2025
Leta 1977 v Mariboru rojeni Matej Mertik ni le pesnik in prozaist, ampak tudi znanstvenik, ki se ukvarja z računalništvom, informatiko in umetno inteligenco ter na kritičen način meri družbenopolitični čas in prostor. Povrh je še glasbenik in svetovni popotnik, ki ga radovednost zanaša v oddaljene eksotične dežele. Zato niti ne čudi, da je v svoji prvi knjigi iz leta 2012, v romanu Kapitan, na Zemlji izginjajo marjetice, odpotoval v znanstveno fantastiko.
Njegova nova, druga pesniška zbirka Nimfe, ljubice vseh morij iz leta 2025 (po prvi iz leta 2018), ki je izšla pri Kulturnem centru Maribor, je v nekem smislu prav tako fantastična, vendar fantastična z močnim konkretnim nabojem. Poleg tega je napolnjena z nekakšno težko oprijemljivo nevidno snovjo, s fluidom, ki se pretaka skozi vse vezne člene poetičnega sporočila, ki je razdeljeno na štiri enote. V ospredju je seveda, kot se za kapitana verzov spodobi, morjeplovstvo. In veliki antični miti o bogovih in boginjah in pomembnih junakih morjeplovcih, ki so jim ob silnih neurjih in vetrovih bogovi in nimfe krojili nemalokrat težko usodo, čeprav so ti miti v Mertikovi pesniški zbirki nekoliko spremenjeni, včasih obrnjeni na glavo v novo metamorfozo.
Na začetku je nekakšno Šumenje. Velika bela jadra in vroč opoldan. In skrivnost in mogočnost vode. Nekje ob hrvaškem morju.
Matej Mertik nam v pesmi Vkrcal je arhipelago 8 pove, da je “Odisej nosil skale, prelomil hrib …,” ko mu je Kalipso delala družbo, si spela lase in ga objela okoli pasu, zadovoljna, da je tako lepo “okopal sonce”. V isti pesmi se nenadoma pojavijo tudi neki M. Bauman ter različni kolesarji in blogerji, saj nas avtor v pričujoči pesniški zbirki vodi v nadrealistične zaplete in asociativne namige, ki vsekakor nakazujejo neko višjo poetično resničnost, skozi katero se skupaj s konkretnostjo tako imenovanega resničnega plete ter prepleta večno živo kozmično in metafizično življenje.
Veliki antični pesnik Homer nam ve povedati, da je morska nimfa (in boginja) Kalipso, po nekaterih sporočilih hčerka Titana Atlasa in Pleione, v vroči ljubezni zadrževala Odiseja kar sedem let na njenem skrivnostnem otoku, čeprav se je ta hotel vrniti k svoji Penelopi na rodno Itako. Ime otoka je Ogygia, ki ga nekateri raziskovalci domnevno enačijo z otokom Gozo pri Malti, kjer so v votlini odkrili starodavno svetišče. Zadnja beseda v Mertikovi pesniški zbirki se, kar je zanimivo, glasi Ogigija. To je pika na i in namig na dogajanje v notranjem mehanizmu te zanimive knjige, s katero lahko potujemo po vseh jadranskih otokih, a tudi po vseh drugih znanih in neznanih otokih našega malega velikega sveta.
V bistvu nam Mertik ponuja erotično poezijo, v kateri pa se “antična” erotika z nimfami in ljubicami zrcali predvsem kot erotika narave, morja, sveta v prirodi, pokrajini. Napolnjena je z najrazličnejšimi prizvoki iz resničnega bivanjskega utripa in njegovih postoritev. Pesnik nam pripoveduje o čaru samosvojega življenja, ki mu je težko izmeriti dolžino in širino, a je, kot izvemo iz pesmi Herpestes javanicus (žival javanski mangust), kljub vsemu čudovito, polno kun belic, majhnih miši, polhov, ježev in žab … in od nekod tleskajo velika jadra in so v krogih zelene piste. Zakaj bi potrebovali še kaj več? Ali ni že to dovolj in morda preveč?
V pesmi Lovila sta sonce smo spet med starimi grškimi bogovi in slavnimi junaki, tam, “kjer teče Kronos skozi čas”, in “tam, kjer se stikata nebo in zemlja, kjer bogovi postiljajo postelje in če je potrebno pred večeri škrobijo lan”. Vendar nas pesnik takoj zatem prestavi v konkretno stvarnost 21. stoletja: “Ostala je zgolj osamljena klopca in mlajši par iz Češke, ki se je odpeljal v škodi fabii.”
Avtor na subtilen način opazuje pokrajino z nekakšnim poletnim počitniškim razpoloženjem, v katero se tu in tam pomešajo reminiscence na antična sporočila, na primer, ko se v morju pojavijo majhne črne ribe, ki kot gostota temnih elegantnih lis za Hadom počasi odteka v podzemlje. Nenadoma pa so tu spet prebliski vsakdana in ladjica s turisti in neki očitno študirajoči Aleksandar Brodscheider, ki “pa je le sklenil neko podrobnost v diplomskem delu”. Vse je kot v vezni posodi in kot v velikem računalniku povezano med seboj. Veliko in najmanjše se druži v samosvojih lokih z največjim in živi “per se” svoj utrip.
Mogoče smo bili tudi mi pravkar ob ekranu in računalniku, ko je Odisej klesal in urejal poti, očistil oljčni nasad in še malo nagnil otok, medtem ko je takrat nekdo drug (morda naš pesnik?) v Zapleteni partituri ugasnil, kot da bi bilo na računalniku, prvo drevo in zatem še drugo, čeprav se je nenadoma spet prikazalo in oglasilo prvo ali drugo ali tretje drevo. Kmalu izvemo, da so Titani postavili toliko dišečih zelenih iglavcev, da jih ne more niti božje oko prešteti. In od vsepovsod se oglaša petje škržatov.
V tej pesniški zbirki nas Matej Mertik na svojevrsten način zapelje k velikemu čudovitemu morju. Od verza do verza nas spaja z naravo in čari visokega poletja. Asociativno povezuje stare mite s konkretno stvarnostjo današnjega časa. Pred nami so zarisi velikega čudežnega stvarstva. To utripa živo in barvito skozi prostor in čas in se pretaka ob spevih bogov čez široko modro morje. Čuti se, da je Mertik tudi svetovni popotnik in opisovalec eksotičnih pokrajin, kar je dokumentiral z dvema potopisnima knjigama (Polet nočnega papagaja – Nova Zelandija, 2014; Vodnik po francoski Polineziji, 2017).
Zbirka Nimfe, ljubice vseh morij odpira vrata v svet samosvoje doživetega sveta in njegovih številnih pestrih značilnosti.
