Nekaj utrinkov ob 150-letnici Cankarjevega rojstva
O črticah, hrepenenju in usodi slovenskega preroka
Pred nekaj dnevi bi naš največji pisatelj Ivan Cankar praznoval svoj 150. rojstni dan. Tekoče leto 2026 je bilo zato razglašeno (tudi) za Cankarjevo in ne samo za Kettejevo ali Kosovelovo (leto). Rodil se je namreč 10. maja 1876 na Vrhniki, v številni in socialno preizkušeni družini. O Cankarju je bilo napisanega veliko, zato bom skušal izpostaviti le nekaj iztočnic za razmišljanje, ki so pritegnile predvsem mene. Kljub temu da je naš najboljši pisatelj avtor monumentalnih del, romanov, povesti in dram, je meni najbolj všeč njegova kratka proza, pri kateri pridejo do izraza metaforična govorica, socialna kritika, močan simbolizem in pogoste ekspresionistične prvine. Marsikatere črtice (če že ne skoraj vse) so psihološko zelo ponotranjene in kirurško analizirajo Cankarjevo zagonetno osebnost, njegove problematične odnose z materjo in nasprotnim spolom. Pri pisanju teh je Cankar še najmanj prizanesljiv prav s samim seboj: v njih namreč obračuna s svojimi “grehi”, zablodami, napakami, zatajitvami, za katere mu je sicer žal, toda puščajo v njegovi psihi neizbrisljivo senco. Večina teh črtic ima zato katarzičen epilog, v katerem Cankar opravlja nekakšno (javno) pokoro, ki jo potem širi na vse bralno občestvo, to pa si ne more kaj, da ne trpi (ob branju) in ne sočustvuje z njim. V Cankarjevih črticah je tudi marsikje prisotna duhovna razsežnost pisatelja, njegova religiozna usmerjenost, ki pa ni nikoli (bila) cerkvena ali dogmatična. V njem je neprestano tlela filozofija hrepenenja po absolutnem in po resnici.
Drugi segment Cankarjevega ustvarjanja, ki me je zelo pritegnil, so njegova predavanja in priložnostni zapisi, kjer izstopa predvsem njegovo politično prepričanje. Cankar je največkrat predaval o političnih, socialnih in gospodarskih vprašanjih časa, povezanih z monarhijo, v kateri nam je bilo do leta 1918 usojeno živeti. Predavanje Očiščenje in pomlajenje je bilo njegovo zadnje predavanje v Trstu, in sicer 20. aprila 1918. Cankar je predaval v Trstu že sedmič, bil je namreč priljubljen govornik, rad je zahajal v Trst, kjer se je počutil kakor doma. V sklepnem delu predavanja se je pisatelj obregnil tudi ob t. i. tivolsko resolucijo iz leta 1909, v kateri je govor o preureditvi Avstro-Ogrske v državo samostojnih in samoupravnih narodov. To resolucijo je Cankar opredelil kot “zaspano”, nasproti njej je postavil potrebo po “konfederativni jugoslovanski republiki enakopravnih in enakovrednih narodov”. V zadnjem delu svojega predavanja, najbolj optimističnem in zazrtem v prihodnost, se Cankar sklicuje na slovensko enotnost in nakaže tudi najpravičnejšo, v danih razmerah najbolj optimalno rešitev: povezani pod skupnim praporom – to je bil za Cankarja glavni moto v tistih razburkanih časih.
Šest mesecev kasneje se je slovenski narod osvobodil hegemonije avstro-ogrske monarhije. Dosegli smo tako pričakovano slovensko narodno osvoboditev, Slovenci smo nato zaživeli v skupni državi. Toda če so to odločitev politiki, ki so v prehodu aktivno sodelovali, sprva evforično hvalili, so kasneje ugotovili, da je, podobno kot prej Avstro-Ogrska, postala kraljevina SHS nova “ječa narodov”. Svoje dvome glede nove politične povezave je na posvetu stranke JSDS konec oktobra 1918 izrazil tudi Cankar sam, češ da bo imela za Slovence negativne posledice. V že omenjenem predavanju delavcem v Trstu aprila 1918 je namreč, v svojem tipičnem poetičnem slogu, celo že napovedoval morebitno slovensko samostojnost: “Nikdar se še ni naš slovenski narod tako visoko, tako sijajno razmahnil kakor v teh zadnjih dveh letih vojne. Dokazal je vsemu svetu, da je zrel za svobodo, zrel za lasten svoj dom.” Gotovo je ta pričakovanja “Zedinjene Slovenije” z njim v drugi polovici leta 1918, ko se je zrušila Avstro-Ogrska, delilo že veliko somišljenikov.
Verjetno je treba v tej razgreti politični konfrontaciji iskati prave vzroke za Cankarjevo prerano smrt. S to kaotično situcijo se namreč povsem ujema nepričakovana smrt pisatelja (11. 12. 1918), ki so jo tedanji in poznejši slovenski mediji, učbeniki, literarni priročniki – že pod kontrolo srbskega vodstva – prikazovali na različne načine. Napisano je bilo, da je umrl zaradi pljučnice v ljubljanski bolnišnici, zaradi jetike v nekdanji Cukrarni, zaradi vodenice, zaradi padca po stopnicah pod vplivom alkohola ali pa so vzrok smrti enostavno obšli. Pisateljevo nasprotovanje združitvi slovenskih dežel s Kraljevino Srbijo ni šlo v račun tistim, ki so politični unitarizem zagovarjali za vsako ceno. Vse bolj se tako uveljavlja teza, da je Cankar sredi Ljubljane utrpel fizični napad zagovornikov teh idej.
Ne glede na to, kaj je bil glavni vzrok njegove smrti, danes v Cankarju, poleg njegove visoke umetniške literature, prepoznavamo tudi neomajno ljubezen do svojega naroda in to morebiti za ceno lastnega življenja.
