Vi sprašujete, duhovnik odgovarja (2.8.2012)
”Včasih imamo verniki pri bogoslužju občutek, da je današnja liturgija preživeta, kako bi nam to razložili, predvsem pa nam povejte, zakaj je usklajena liturgija sploh pomembna!”
Verjamem, da včasih vernike res prevzemajo takšni občutki, ampak ne bi rekel, da je preživeta liturgija, kolikor bolj, da je čas pokazal, kako nikamor niso pripeljale vse deviacije, ki so se v zvezi s svetim bogoslužjem zgodile. V imenu nekega približevanja liturgije ljudem se je pravzaprav vse skupaj izvotlilo, izvodenelo. Vrata smo na stežaj odprli svetu, vendar preveč na hitro, pompozno, nepremišljeno. Tako je tudi sveto bogoslužje postalo v mnogih elementih zelo posvetno. Vemo namreč, da se svet pač ravna po določenih “modah”, te pa so zelo spremenljive, nestalne, hitro se menjavajo in izginjajo. Kar je tako bilo npr. moderno v sedemdesetih letih, je danes preživeto. Vse je prišlo skozi cerkvena vrata, od človekovih pravic, pa do rock in pop melodij. Kaj smo s tem dosegli? Natančno tisto, kar se vselej zgodi, kadar računamo samo na človeka in njegove moči, njegov razum, ne računamo pa na to, da je zaznamovan z grehom – nasprotje željenega. Liturgija se je tako pravzaprav od ljudi odtujila, ne pa se jim približala. Katoliški nauk vendarle pri pojmovanju razodete vere ne upošteva zgolj in samo Svetega pisma, temveč tudi izročilo. Slednjemu smo se v pokoncilski Cerkvi kar nekako odpovedali. Tisočletni zaklad naenkrat ni imel več prav nobene veljave, ker se je začelo vse znova. Toda, ali niso vse ideologije tudi začele šteti leta znova, pač od nastopa določene opcije (fašizem je lep primer tega!)? Zakaj je pomembna usklajenost? Ker je liturgija predvsem Božje delo. Osebek liturgije je vendarle Bog in njegova Cerkev, v najširšem pomenu, ne zgolj mi, tukaj zbrani. Duhovnik je zavezan k služenju Bogu, torej je tudi služabnik liturgije. Toliko se govori, kako je evharistija središče krščanskega življenja, potem pa kar naenkrat ni važno, kako jo obhajamo. Toliko se govori o edinosti med kristjani, potem pa vsakdo mašuje po svoje. Ali ni ravno tu lepa priložnost, da bi bili v edinosti? Ni res, da je važna predvsem vsebina, oblika pa ne, ker mora biti oboje med sabo usklajeno. Kot bi rekli, da je važno samo vino, ne pa tudi sodi, v katere to vino damo. Ponižnost, pokorščina in usklajenost, pa se liturgija ne bo zdela prav nič preživeta, tudi zato ne, ker je narejena po meri človeka.
Andrej Vončina
O liturgiji