Vaša sem
Knjigosnedki (31)
Kdo je zares kje doma? Kdo je tujec in kdo domačin? Ali je nekdo, ki se je rodil v Sloveniji, tam odraščal, se šolal, se zaposlil, Slovenec? Čeprav so starši od drugod? To so vprašanja, ki se nenehno porajajo pripovedovalki romana Ćrtice Tine Perić. Dejansko so ta vprašanja podobna tistim, ki si jih v svojih delih postavlja italijanska pisateljica Igiaba Scego.
Prav ste prebrali naslov romana. To so ćrtice in ne črtice. Ne gre za cankarjanske črtice, pač pa za tiste črtice, ki ločijo izgovor črke č. Črke, po kateri se ločijo ti, ki so v Slovenijo prej ali slej prišli. Ni treba razlagati, od kod. Ćrtice niso prvi roman, ki se ukvarja s temo izbrisanih, so pa lep vpogled v dušo dekleta, ki odrašča v devetdesetih in se razlikuje od svojega očeta srbskega rodu in nostalgika tistega časa, ko je vsem “južnim Slovanom” vladal maršal. Najstnica pa si namesto fotografije maršala v sobi želi plakatov, ki bi odražali njen okus. V iskanju svoje podobe se počasi oddaljuje od očeta. Ne gre samo za uradni izbris, pač pa tudi za čustveno daljavo. Zaradi situacije je očeta vedno manj doma, na počitnice na morje pa itak ne morejo zaradi dokumentov. Dekle je po materi Slovenka, pa tudi nasploh se počuti kot Slovenka, saj odrašča v Sloveniji.
Ko slučajno odpre kuverto in prebere, da so očetu spet zavrnili državljanstvo, ker je državi sovražen element, je iskreno prizadeta. Mamina reakcija pa je takšna, kot da je že vsega vajena. Dekle se sprašuje, ali je njen oče res nevaren, in ne razume, da je že samo dejstvo, da je bil zaposlen kot kuhar v jugoslovanski vojski, za Slovenijo nevarno. V očetu vidi le človeka, čeprav se je odnos okolice do njega skoraj čez noč spremenil. Ljudje mu dajo vedeti, naj se vrne “dol”, čeprav je poročen z “našo”. Ne spada sem.
Če se nam, Slovencem v Italiji, zdi tematika morda zelo oddaljena, se nam približa pri vprašanju “Čigava si pa ti?”, za katero sem prepričana, da ga je vsak/a izmed nas že kdaj slišal/a. Vprašanje, ki kaže na majhnost, pa tudi na povezanost in nazadnje na to, da ni vseeno, kateremu plemenu pripadaš. V dobrem in slabem. Vprašanje “Čigava si?” ni del urbanega okolja, v katerem odrašča, pač pa del tistega sveta, ki ga je oče s prihodom v Slovenijo pustil za sabo.
A občutki, da ne spada sem, se v pripovedovalki pojavljajo pogosto. Krivci pa niso samo neizobraženi, nevedni ljudje – krivi so tudi vsi, ki so tiho, krivi so tudi ljudje, za katere si želi, da ne bi bili krivi. “Pa tudi tisti, ki jim celo poveš, kaj boli in zakaj, tega nočejo sprejeti, ker se jim je lažje še naprej pretvarjati.”
Proti koncu romana si kot odrasla ženska zaželi počitnic na morju z družino. Sestri z mamo odpotujeta prej, oče pa pride z njenim fantom. A Krk po več kot dvajsetih letih ne more vrniti občutka, da so nekaj za vedno izgubili, kot lepo opiše tudi Goran Vojnović v spremni besedi. Pa vendar je potovanje za Krk za glavno junakinjo njen način soočanja in sprejemanja družinske usode. Način, da lahko živi naprej. Nazadnje si privošči frizerko. Mondenost? Ne, če se ti je do takrat zdelo, da si tega pa res ne moreš privoščiti. Frizerka s striženjem, prameni, masažo lasišča in človeškim odnosom junakinji vrača dostojanstvo, ki ji je bilo odvzeto ob očetovem izbrisu.
