Obračun
Knjigosnedki (53)
Če imate radi jasno začrtano zgodbo in enostavne karakterizacije, potem ta knjiga ni za vas. Če pa vas tok zavesti ne moti in se radi izgubite v besedah, potem vam bo mogoče ta knjiga ponudila prijeten spust po reki literature. Nekaj je bilo na tej knjigi, kar me je prikopalo, da sem brala naprej tudi takrat, ko sem se v pripovedovanju že malo izgubila, a se nato spet našla. Mogoče je bil tudi zame to obračun s sabo, s svojo preteklostjo, s svojo podobo. Naslov romanesknega prvenca Kaje Teržan je namreč ravno Obračun. Gre za stik prvoosebne pripovedovalke s sabo in svetom. Svetom, ki nosi v sebi različne probleme in nasprotja – nerešena vprašanja in več vprašanj kot odgovorov.
“Pa seveda spet ta moja sebičnost. Vsakič, ko izrazim, kar čutim in kar želim, dobim to isto oznako. Zdi se, da moški samo so – z vso pravico … ženske se moramo izraziti – pravica je stvar perspektive. Nismo vsi tako preprosti, da bi držali vodoravno linijo počutja in mišljenja …” Prvoosebna pripovedovalka se prek svoje zelo osebne izkušnje dotakne izkušenj mnogih žensk in deklet. Ukvarja se s sabo, pa tudi z odnosi, ki jim ima z ostalimi ljudmi, tudi ljubezenskimi odnosi. “Že prvi dan, ko sem vstopila v njegov dom in spoznala mucko, ki jo je rešil, sem začutila svojo usodo z njim. Najbolje je, saj to vemo, rešiti potepuško žival – ta ti bo večno vdana, zvesta, hvaležna …”
Pripovedovalka razkriva tudi spomine na svoje otroštvo. Tako na primer opiše družinsko praznovanje, pri katerem mora neki teti oddati rožo, pa ne ve, ali bi prej dala cvet ali roko, pri tem pa se boji telesnega stika, ker je to zanjo nekaj neprijetnega. In tako se zapišejo te besede: “Moje stiske niso niti videli niti je ne bi razumeli.” Le katera deklica ni nikoli čutila točno teh besed? A tej deklici je seveda težje, ker se v Slovenijo vrne iz Švedske, kjer se družba precej razlikuje od slovenske, na svoji koži pa začuti zavist in nevoščljivost sošolcev, ki se očitno bojijo tujega – na Švedskem so jo namreč z zanimanjem spraševali o njeni domovini, v Sloveniji pa se ji le posmehujejo. Če pokukamo v avtoričin življenjepis, ugotovimo, da je odraščala v Škofji Loki in Stockholmu, zato si nekatere njene besede bralci lahko razlagamo kot avtobiografske. “Nikoli ni govoril o tem, kako se je ob prihodu počutil, kako so ga sprejeli – nič. Tudi starša ne. Samo prestavili smo se, kot bi bili sobne rastline, z ene okenske police na drugo.”
Roman se deli na tri dele: Močvirje, Hiša in Samohod. V vseh treh delih je vidna globoka introspekcija – avtorica opravlja obračun predvsem s sabo, vprašanje pa je, ali do dokončnega obračuna sploh pride. Včasih so njene prispodobe nenavadne – človeško življenje primerja s paradižniki, ki so človeku na razpolago in rastejo tako, kot jih človek usmerja. Kaja Teržan je namreč tudi pesnica, kar se pri njenem pisanju kdaj pa kdaj tudi začuti.
Če ste kot bralke in bralci pripravljeni na obračun, vam priporočam ta roman, saj boste lahko v besedah avtorice mogoče ugledali tudi sebe.
