Seme, posejano v Trstu, še vedno živi in se razvija naprej

POGOVOR Mag. Marjeta Raztresen o stoletnici Učiteljskega pevskega zbora Emil Adamič

Učiteljski pevski zbor Slovenije Emil Adamič ponovno stopa na tržaška tla, v mesto, kjer se je pred več kot sto leti pravzaprav začela njegova zgodba. Pred njegovim nastopom na odprtju 61. seminarja za slovenske pedagoške delavce v Italiji, ki poteka med 2. in 11. septembrom, smo se pogovorili z mag. Marjeto Raztresen, učiteljico na ljubljanski osnovni šoli, flavtistko v Pihalnem orkestru Ljubljana ter dolgoletno članico, podpredsednico UPZ Emil Adamič in koordinatorico vsakoletnih koncertov ob dnevu učiteljev.

Učiteljski pevski zbor Emil Adamič se je ob praznovanju svoje stoletnice 2. septembra vrnil v Trst – mesto, kjer so se z Zborom Zveze učiteljskih društev Julijske krajine pod vodstvom Karola Pahorja leta 1922 pravzaprav začele prve pobude za njegov nastanek. Kakšne občutke in pomen ima ta vrnitev v zibelko zbora za današnji sestav?

Za nas ima koncert v Trstu izjemen pomen, saj se z njim na simbolen način vračamo h koreninam našega zbora. Slovenski učitelji na Tržaškem so se že pred več kot sto leti zelo dobro zavedali, da je šola eden najpomembnejših prostorov za ohranjanje slovenskega jezika in identitete, hkrati pa so razumeli tudi moč glasbe in petja. Leta 1920 so ustanovili Zvezo jugoslovanskih učiteljskih društev, kmalu zatem je začel izhajati tudi Učiteljski list, glasilo učiteljskih društev v Trstu, ki je žal izhajal le do leta 1926. Leta 1922 pa se je zgodilo nekaj, kar je za našo zgodbo še posebej pomembno – ustanovili so učiteljski pevski zbor. Na prvo vajo je prišlo kar 40 pevk in pevcev. To je bil očitno zelo močan izraz želje po povezovanju in tudi po tem, da slovenska pesem na tem prostoru ostane živa. Zamisel je bila, da bi se pevci srečevali na vajah izmenično v Trstu in Gorici. Zbor je bil zelo dejaven. Že leta 1923 je imel svojo prvo turnejo po Italiji – pot jih je vodila v Videm, Benetke, Bologno, Rim, Firence in Monzo. To je bila za tisti čas izjemna pot in obenem dokaz, da slovenska pesem ni poznala meja. Toda politične razmere so bile vse težje. Od leta 1924 je zaradi vse močnejšega pritiska fašističnih oblasti zbor vse bolj životaril in nazadnje prenehal delovati. A prav ta prekinitev je postala tudi začetek nove zgodbe. Tržaški učitelji so s svojim zgledom pokazali, kako pomembno je povezovanje učiteljev in kako pomembno vlogo ima pri tem tudi pesem. Leta 1925 sta Emil Adamič in Srečko Kumar dala pobudo za ustanovitev zbora v matični domovini. Tako se je tradicija, ki se je začela v Trstu, nadaljevala drugje in preživela čas, ki ji ni bil naklonjen. Zato je naš zbor skozi vsa desetletja čutil posebno hvaležnost do tržaških učiteljev, ki so bili pravzaprav med našimi predhodniki in so nam pokazali, kako pomembno je vztrajati. V njihov spomin in kot izraz zahvale smo imeli v Trstu vedno svoj letni koncert. Današnja vrnitev v Trst ob naši stoletnici ima zato posebno simboliko. Po sto letih se vračamo na kraj, kjer je del naše zgodbe pravzaprav nastal. Vračamo se s pesmijo, ki je povezala generacije in preživela tudi najtežje zgodovinske čase. In morda je najlepše prav to, da danes lahko tukaj spet svobodno zapojemo. Za vse tiste učitelje in pevce, ki so pred več kot sto leti verjeli, da je mogoče slovensko besedo ohranjati tudi s pesmijo. Za vse, ki so vztrajali. In za vse, ki bodo to pesem peli za nami.

Nastop na odprtju 61. seminarja za slovenske pedagoške delavce v Italiji ima torej poseben pomen. Kako vidite to vez med slovenskim učiteljstvom z obeh strani meje nekoč in danes?

Učitelji so bili nekoč med najpomembnejšimi varuhi slovenskega jezika in narodne zavesti. To je bilo še posebej pomembno na Tržaškem, kjer je bila slovenščina zaradi političnih pritiskov in načrtnega poitalijančevanja pogosto ogrožena. Učitelji niso bili le posredovalci znanja, temveč tudi gonilna sila pri ohranjanju slovenskega jezika, kulture in narodne pripadnosti. Ponosni smo, da so v težkih časih s svojim delom dokazovali, da je jezik več kot le sredstvo sporazumevanja – je temelj narodne identitete. Takratni učitelji so zato lahko zgled tudi današnjim rodovom: s svojim znanjem, pogumom in vztrajnostjo so pomagali ohraniti tisto, kar nas povezuje – slovenski jezik in kulturo. Zdi se nam pomembno, da tudi danes učitelji ohranjamo vezi z učitelji onstran meje in ima zato nastop na odprtju 61. seminarja za slovenske pedagoške delavce v Italiji poseben pomen, pravzaprav neko nadaljevanje dela, ki so ga začrtali učitelji pred več kot sto leti.

Zbor nosi ime po skladatelju Emilu Adamiču, ki je kot učitelj deloval tudi v Trstu, prvi dirigent pa je bil Primorec Srečko Kumar. Kako se v zboru danes neguje ta primorska dediščina vaših ustanoviteljev?

Skozi desetletja se je del primorske dediščine naših ustanoviteljev žal nekoliko porazgubil. V zadnjih desetletjih v Trstu ali Gorici nismo imeli koncertov, prav tako nismo bili povezani z učitelji, ki danes delujejo v Italiji. Prav zato je bila ob naši stoletnici v nas še posebej močna želja, da bi okroglo obletnico obeležili tudi s koncertom v Trstu – tam, kjer ima slovenska beseda posebno zgodovino in pomen. Čeprav nam te želje žal ni uspelo uresničiti, smo bili toliko bolj veseli in počaščeni povabila, da s kratkim glasbenim programom nastopimo ob začetku seminarja. To povabilo razumemo kot lepo priložnost, da ponovno vzpostavimo vez s slovenskim prostorom onkraj meje ter s petjem simbolično povežemo preteklost, sedanjost in prihodnost.

Adamič je bil prepričan, da si učitelja brez petja ni mogoče misliti. Ali to poslanstvo drži tudi v današnjem, precej bolj digitaliziranem šolskem vsakdanu?

To poslanstvo je v današnjem, digitaliziranem svetu težko uresničiti. Več je poslušanja glasbe kot samega petja. Včasih je bilo za vpis na Pedagoško fakulteto treba opraviti sprejemni izpit iz glasbe (preverjanje posluha), danes to ni več potrebno. V tem smislu so se časi spremenili.

Karol Pahor je moral v Trstu pod fašizmom prekiniti delovanje zbora, vendar je njegovo delo ponovno vzbrstelo v Ljubljani. Kako danes gledate na trdoživost slovenske pesmi, ki je preživela najtežje zgodovinske preizkušnje 20. stoletja?

Ponosni smo, da so naši predhodniki že takrat prepoznali pomen ustanovitve učiteljskega pevskega zbora tudi v matični domovini. Čeprav je moral Karol Pahor leta 1926 zaradi fašističnega pritiska v Trstu delovanje zbora prekiniti, slovenska pesem s tem ni utihnila. Seme, ki je bilo posejano v Trstu, je vzklilo v Ljubljani in se skozi desetletja razvijalo naprej.

Na ljudi, ki so v tistih težkih časih orali ledino, gledamo z velikim spoštovanjem in ponosom. Imeli so pogum, vztrajnost in predvsem vizijo, da so razumeli, kako pomembna je slovenska pesem za ohranjanje jezika, kulture in narodne zavesti. Pesem je bila takrat veliko več kot umetniško izražanje – bila je način povezovanja ljudi, prostor pripadnosti in tih, a močan izraz slovenskega duha. Prav ta trdoživost nas spremlja tudi danes. Sto let pozneje lahko z občudovanjem ugotavljamo, da se je njihova vizija ohranila in da njihovo delo še vedno živi. Vsaka generacija je dodala svoj glas, svojo energijo in svoj pogled, a temelj je ostal enak – ljubezen do slovenske besede, glasbe in skupnosti. Zato na stoletnico ne gledamo le kot na pogled v preteklost, ampak tudi kot na odgovornost do prihodnosti. Naši predhodniki so nam zapustili nekaj dragocenega – dokaz, da lahko kultura in pesem preživita tudi najtežje zgodovinske preizkušnje, če jih ljudje nosijo v srcu in jih predajajo naprej. Slovenska pesem je preživela, ker so verjeli vanjo. Danes pa je naša naloga, da ji še naprej dajemo svoj glas.

Med drugo svetovno vojno se je zbor pridružil kulturnemu molku, po vojni pa ga je pomagal oživiti primorski rojak Rado Simoniti. Kasneje ga je v Trst ponovno pripeljal dirigent Marko Munih. Kako v zboru ohranjate spomin na velike glasbene osebnosti, ki so gradile mostove med matico in zamejstvom?

Na pobudo glasbenih pedagogov, skladatelja in nekdanjega pevca zbora Radovana Gobca ter prvega povojnega dirigenta Rada Simonitija je zbor po vojni zopet zaživel. Na avdicijo je takrat prišlo kar 200 pevcev. Ponosni smo, da smo v stotih letih imeli tako pomembne dirigente. Mostovi med matico in zamejstvom v drugi polovici stoletnice niso bili trdni, računamo pa, da jih bomo zopet vzpostavili.

Ena od zgodovinskih posebnosti zbora je bila vloga “stalne pevske šole”, ki je vzgajala nove zborovodje za delo z mladinskimi sestavi. V kolikšni meri vaši člani to znanje danes prenašajo nazaj v svoje šolske razrede in krajevna okolja?

Dolga desetletja je bil naš pevski zbor nekakšna kalilnica in pripravljalnica za zborovodje šolskih in odraslih pevskih zborov. Poslanstvo, ki si ga je zbor zastavil že ob ustanovitvi, je bilo namreč zelo jasno – prenašati znanje in izkušnje med učitelji ter jim z neposrednim sodelovanjem v zboru omogočiti pridobivanje praktičnih znanj, ki jih lahko nato prenesejo v svoje delo z učenci in odraslimi pevci.

Mnogi učitelji so prav v našem zboru dobili prve pomembne izkušnje z zborovskim petjem, vodenjem glasov, zborovsko literaturo, interpretacijo in delom z zborom. Zbor je bil tako veliko več kot le skupina pevcev. Bil je prostor učenja, izmenjave znanja in strokovnega povezovanja. To poslanstvo ostaja pomembno še danes, vendar smo mu v zadnjih desetih letih dodali novo – povezati učiteljske pevske zbore, ki delujejo po šolah po Sloveniji, ki jih združuje ljubezen do petja, da se srečajo, spoznajo in zapojejo. Ob svetovnem dnevu učiteljev organiziramo koncert in ta dan skupaj praznujemo z glasbo.

Pevci UPZ prihajajo iz vseh regij Slovenije in se zbirajo na mesečnih intenzivnih vajah. Kako v takšnem ritmu ohranjate visoko poustvarjalno raven in homogenost zvena?

Vaj je res malo, saj se zaradi oddaljenosti oz. razpršenosti pevcev po vsej Sloveniji žal ne moremo srečevati tedensko. Zato naše vaje potekajo nekoliko drugače kot pri večini pevskih zborov. Doma dobimo svojo “domačo nalogo” – dirigentka nam pripravi posnetke posameznih glasov, s pomočjo katerih lahko vsak pevec samostojno vadi in se pripravlja na naslednje srečanje. Ko se nato zberemo skupaj, je dragoceni čas namenjen predvsem skupnemu muziciranju – poslušanju drug drugega, uigravanju glasov, oblikovanju interpretacije in piljenju podrobnosti. Ker prihajamo iz različnih krajev Slovenije, so naša srečanja vedno tudi prav posebni dogodki. Morda se ne vidimo pogosto, vendar se takrat toliko bolj intenzivno posvetimo petju in drug drugemu. Tak način dela od vsakega pevca zahteva precej samostojnosti, odgovornosti in discipline. Hkrati pa nam sodobna tehnologija omogoča nekaj, kar bi bilo v preteklosti precej težje izvedljivo – da lahko vsak vadi doma, kadar mu čas dopušča, in da na skupno vajo pridemo čim bolje pripravljeni.

V zadnjih 25 letih se je pred zborom zvrstilo osem mlajših dirigentov, trenutno pa vas vodi Anastasia Banovec. Kako ta menjava generacij in svež dirigentski pristop vplivata na zvočno podobo sestava s tako dolgo tradicijo?

Veseli in ponosni smo, da so tudi mlajši dirigenti prepoznali in razumeli poslanstvo, ki so si ga pred več kot stoletjem zastavili naši predhodniki in ustanovitelji zbora v Trstu kot ustanovitelji zbora v matični domovini. To poslanstvo danes z enako predanostjo nadaljujejo mlajši dirigenti, vendar ga hkrati prilagajajo času, v katerem živimo. V stotih letih se je seveda marsikaj spremenilo. Spremenili so se način življenja, delo učiteljev, možnosti sporazumevanja in tudi način učenja. Čas in tehnologija gresta naprej in z njima mora iti naprej tudi naš zbor. Prav zato se ne oklepamo tradicije samo zato, ker je stara, ampak jo želimo ohranjati tako, da bo živela tudi med današnjimi pevci in učitelji. Tehnologija nam sicer pomaga, da se lažje srečamo in pripravimo, vendar ne more nadomestiti tistega posebnega trenutka, ko se pevci zberemo v istem prostoru, zadihamo skupaj z dirigentko.

Želimo biti zbor, ki spoštuje svoje korenine, a hkrati pogumno gleda naprej. Tradicijo razumemo kot temelj, na katerem lahko gradimo prihodnost, ne kot nekaj, kar bi nas omejevalo. Prav v tem ravnotežju med spoštovanjem preteklosti in odprtostjo za novo vidimo tudi svojo prihodnost. To zelo dobro razume in udejanja naša trenutna dirigentka Anastasia Banovec. S svojim mladostnim pogledom, znanjem in svežo energijo našemu zboru odpira nove poti, pri tem pa spoštuje vse, kar so nam zapustili naši predhodniki. Njeno vodenje ni samo skrb za glasbeno kakovost, temveč v zbor prinaša tudi povezanost, energijo in strast do glasbe. To se čuti na naših vajah in še posebej na nastopih. Dirigentka Anastasia zna iz posameznih glasov ustvariti celoto, nas spodbuditi, da damo od sebe nekaj več, predvsem pa v nas prebudi občutek, da skupaj ustvarjamo nekaj, kar presega vsakega posameznika.

In prav ta energija, povezanost in strast, ki jo sama tako močno vnaša v naše delo, so tisto, kar želimo prinesti tudi na nastop v Trstu.

Kako se zbor spopada z izzivom privabljanja mlajših učiteljev in vzgojiteljev v svoje vrste?

Bili so časi, ko je bil zbor precej številčnejši, saj je bilo članstvo za učitelje glasbe skorajda nekakšna stalnica oz. pričakovana sestavina njihovega poklicnega življenja. Danes je slika nekoliko drugačna. Člani zbora nismo več predvsem učitelji glasbe – teh je pravzaprav malo. Z nami pojejo učitelji različnih predmetov, vzgojitelji in drugi pedagoški delavci, ki jih povezuje ljubezen do petja in glasbe. Pri privabljanju mlajših članov se srečujemo tudi s posebnostjo našega načina dela. Imamo razmeroma malo vaj, vendar so te daljše in intenzivnejše. To je za zaposlene učitelje in vzgojitelje, ki imajo danes veliko službenih in drugih obveznosti, včasih težko uskladiti. Mlajša generacija si želi peti, vendar mora svoj prosti čas pogosto razporejati med družino, službo, številne projekte in druge obveznosti. Še posebej izrazito se pomanjkanje pevcev kaže pri moških glasovih, kar je pravzaprav izziv številnih zborov. Zato si želimo, da bi se nam pridružilo več mladih učiteljev in vzgojiteljev, predvsem pa tudi več moških. Kljub temu pa gledamo na prihodnost z optimizmom. Verjamemo, da ima naš zbor nekaj, česar danes ni mogoče nadomestiti – tradicijo, kakovost, prijateljstva in občutek pripadnosti. Morda je prav to naše največje vabilo mladim: da pridejo in poskusijo. Da za nekaj ur odložijo vsakodnevne skrbi, zadihajo z glasbo in ugotovijo, kako lepo je, ko lahko svoj glas združiš z glasovi drugih. Kajti zbor ni samo skupina posameznih pevcev – šele skupaj postanemo en glas.

Kakšen repertoar je zbor pripravil za tržaško občinstvo in kje danes vidite umetniški fokus zbora med klasično dediščino ter sodobno zborovsko literaturo?

Za tržaško občinstvo smo pripravili program, ki je še posebej povezan s prostorom, v katerem danes prepevamo: s Primorsko, s Trstom, z ljudmi in skladatelji, ki jih je zaznamovala slovenska pesem in ki so ji tudi v najtežjih časih pomagali ohranjati življenje.

Z eno od skladb se bomo poklonili Emilu Adamiču, skladatelju in velikemu promotorju našega zbora, ki je s svojim ustvarjanjem in delovanjem pomembno zaznamoval slovensko zborovsko glasbo. Spomnili se bomo tudi Radovana Gobca, primorskega skladatelja, ki je bil po drugi svetovni vojni med tistimi, ki so spodbudili, da je naš zbor ponovno zaživel. Njegova vloga zato ni samo glasbena – povezana je z nadaljevanjem naše poti in z ohranjanjem tradicije, ki jo živimo še danes. Poklonili se bomo tudi Radovanu Simonitiju, primorskemu skladatelju in nekdanjemu dirigentu našega zbora, ki je s svojim delom pustil pomemben pečat v slovenski glasbeni kulturi. Zazvenela bo njegova priredba slovenske ljudske pesmi. In ko govorimo o zgodovini našega zbora, ne moremo mimo Karola Pahorja. Tudi njega bomo obudili z njegovo priredbo slovenske ljudske pesmi. Njegova zgodba je še posebej povezana s tem prostorom in nas spominja, kako močna je bila želja po ohranjanju slovenske besede in pesmi tudi takrat, ko to ni bilo preprosto. Z glasbo bomo potovali po Primorskem in še dlje. Pokukali bomo v Benečijo, prisluhnili istrskim ljudskim pesmim v priredbi Alda Kumarja, z glasbo bomo obiskali Idrijo in Belo krajino. Vsak od teh krajev nosi svojo zgodbo, svoj značaj, svoj zven. In prav ljudska pesem je tista, ki je te zgodbe znala ohraniti in jih prenašati iz roda v rod. Posebno mesto v našem programu ima skladba, ki jo je za naš zbor napisal Maks Strmčnik. Na našem jubilejnem koncertu smo jo premierno izvedli in bili ponosni, da je ob tako pomembnem mejniku našega zbora nastala nova skladba, napisana prav za nas. S programom bomo tako povezali klasično dediščino in sodobno zborovsko literaturo. Prepričani smo, da je povezava med našim zborom, Primorsko in Trstom veliko več kot le geografska bližina. To je prostor skupne zgodovine, skupnih spominov in predvsem skupne ljubezni do slovenske pesmi. Kar je bilo nekoč ogroženo, bo v Trstu zazvenelo svobodno in ponosno. In morda je prav to največja moč pesmi – da kljubuje času, preživi meje in povezuje ljudi. Želimo se pokloniti vsem, ki so z nami peli, ustvarjali in ohranjali slovensko pesem.

Biti učitelj in hkrati pevec zahteva veliko odrekanja ob rednem delu v šoli. Kaj je tisto, kar pevce iz vseh koncev Slovenije enkrat mesečno znova združi v tej zasedbi?

V prvi vrsti nas druži veselje do petja, kajti petje je privilegij, je rekla ena izmed naših dirigentk. To je posebna energija, ki nas povezuje, ko stopimo skupaj in zazveni pesem. Vsak od nas prihaja iz svojega okolja, iz različnih krajev Slovenije, vsak s svojo zgodbo in svojimi izkušnjami. A ko se zberemo na vajah, se te razlike nekako izgubijo in postanemo eno – združeni v skupnem dihu, poslušanju in ljubezni do glasbe. Ker smo učitelji in prihajamo na vaje iz vseh koncev Slovenije, pa so naša srečanja tudi priložnost za izmenjavo strokovnih izkušenj in pogledov. Ob glasbi se pogosto razvijejo pogovori o šoli, učencih, novih izzivih in težavah, s katerimi se kot učitelji srečujemo pri svojem vsakodnevnem delu. Drug drugemu prisluhnemo, si svetujemo, izmenjamo kakšno dobro idejo, včasih pa je dovolj že to, da ugotovimo, da se s podobnimi izzivi srečujemo vsi. Morda je prav v tem posebna moč našega zbora: da nas pesem ne povezuje le v glasbi, ampak tudi kot ljudi. Ko skupaj zapojemo, za nekaj trenutkov postanemo en glas, en dih in ena zgodba.

Kaj bi ob jubilejnem nastopu v Trstu radi sporočili slovenskim pedagogom v Italiji, ki v šolskih klopeh vsak dan bijejo svojo bitko za ohranitev slovenskega jezika in identitete?

Slovenskim pedagogom v Italiji bi najprej radi sporočili hvaležnost in spoštovanje. Vemo, da njihovo delo ni samo poučevanje, ampak tudi vsakodnevna skrb za to, da slovenska beseda ostaja živa, da jo otroci slišijo, govorijo, doživljajo in predvsem začutijo kot nekaj svojega. Morda se včasih premalo zavedamo, kako pomembno je njihovo poslanstvo. Jezik namreč ni samo sredstvo sporazumevanja. Je del naše identitete, našega spomina, kulture in pripadnosti. In prav šola je pogosto prostor, kjer se ta vez med jezikom, kulturo in mladim človekom najmočneje utrjuje. Zato bi jim želeli povedati, naj vztrajajo. Vsaka ura slovenščine, vsaka slovenska pesem, vsaka prebrana knjiga, vsak pogovor v slovenskem jeziku je majhen, a pomemben korak v ohranjanju naše skupnosti. Morda učinek posameznega dneva ni vedno viden, vendar se vse to nalaga v mladega človeka in oblikuje njegov odnos do jezika in do lastnih korenin. Kot učitelji tudi sami dobro vemo, da je naše delo najlepše takrat, ko vidimo, da smo v mladem človeku pustili nekaj, kar bo nosil s seboj še dolgo potem, ko bo zapustil šolske klopi. Zato verjamemo, da slovenski pedagogi v Italiji s svojim delom ne ohranjajo le jezika, ampak gradijo most med preteklostjo in prihodnostjo. Slovenska pesem je vedno znala povezovati ljudi – tudi čez meje. In prav zato smo še posebej veseli, da lahko ob naši stoletnici zapojemo v Trstu. Naš prihod sem razumemo kot poklon vsem, ki so skozi desetletja skrbeli, da je slovenska beseda na tem prostoru ostala živa.