Ženska, ki ni nevidna
Knjigosnedki (50)
Junij je za marsikoga mesec svetlobe, prvi poletni mesec, ko najdaljši dan v letu prežene temo. Je mesec, ko se za večino učencev in dijakov začne poletna svoboda, mesec pletenja svetoivanskih venčkov, prvih morskih dogodivščin. Zdi se, da bi moral junij biti mesec življenja in luči, vendar ima vsaka s soncem obsijana stvar tudi svojo senčno plat.
Prav letošnjega junija se je poslovila Slavenka Drakulić, hrvaška pisateljica, katere knjige se vedno znova znajdejo na mojih knjižnih policah in v mojih rokah, čeprav vsako branje pomeni tudi bolečino in kakšno potočeno solzo.
Slavenka Drakulić je v svojih delih pisala o položaju žensk v vseh življenjskih obdobjih, feminizmu, življenju v socializmu in po njegovem razpadu, vojnah na območju nekdanje Jugoslavije in vojnih zločinih, recimo v romanu Kot da me ni. Nekaj svojih del je posvetila znanim ženskam v sencah še slavnejših mož, recimo v knjigah Frida ali bolečina, Mileva Einstein, teorija žalosti ter Dora in Minotaver: moje življenje s Picassom. V dneh, odkar sem izvedela za njeno smrt, sem v roke vzela eno njenih zadnjih knjig, zbirko kratkih zgodb Nevidna ženska in druge zgodbe, v kateri se pisateljica posveča staranju in počasnemu izginjanju, na katero smo v današnji družbi obsojeni zaradi strahu pred starostjo.
V šestnajstih zgodbah srečamo različne like, nevidno žensko iz osrednje zgodbe, pa tudi druge nevidne ženske in moške, ki počasi izgubljajo sami sebe, najprej v svoji glavi in telesu, nato pa še v očeh družbe. Nekatere zgodbe pripoveduje oseba, ki se stara, druge pa nekdo, ki to osebo ljubi. Nekatere govorijo o fizičnem staranju telesa, druge o izgubi spomina, izgubi povezanosti s seboj in z bližnjimi ter o izgubi dostojanstva. Predstavljeni odnosi so boleči, kot so boleče vse zgodbe, ki vključujejo smrt ali slutnjo smrti: matere in hčere, ki tudi v zadnjih trenutkih ne najdejo skupnega jezika, saj je spominov in bolečih izkušenj preveč, zakonski pari, ki so se izgubili in živijo osamljena življenja.
Slavenka Drakulić piše proti kultu večne mladosti in zdravja, pa tudi proti molku, ki ovija staranje, kot da bi to bilo nekaj sramotnega, nekaj, kar moramo pomesti pod preprogo, v najbolj skrit kotiček dnevne sobe. Prav zaradi tega zapiše in opiše vse plati procesa, ki smo mu podvrženi vsi mi, tudi najbolj neprijetne, ki jih ne želimo izreči, kaj šele zapisati na papir.
Sredi vročinskega vala sem ob branju zbirke začutila mraz, ki ti zleze pod kožo in te ohladi od znotraj. Mraz strahu pred tem, o čemer pripoveduje Slavenka Drakulić. Mraz sramu, da naša družba res potiska ljudi vstran, dokler ne postanejo nevidni. Mraz ob misli: “Kaj pa jaz? Ali znam ravnati drugače?”
Slavenka Drakulić je bila vse prej kot nevidna, s svojimi besedami se je za vedno zapisala v spomin neštetih bralcev, predvsem pa je za seboj pustila knjige, ki nas silijo v razmislek o svetu, v katerem živimo, in o odnosih, ki jih gradimo z drugimi. Opomnila nas je, da človek ne izgine takrat, ko se postara, temveč takrat, ko ga družba neha videti.
