Valentin Oman – Ecce homo/Glej človek

Na Dunaju je izšla obsežna monografija o umetnikovem življenju in delu

V Štebnu pri Beljaku leta 1935 rojeni slikar, grafik in kipar Valentin Oman je kljub visoki starosti še vedno ustvarjalno aktiven. Čeprav je decembra lani obhajal že devetdeseti rojstni dan, dokazuje tudi z novimi razstavami in projekti svoj ustvarjalni zagon. Dokaz njegove več kot šestdesetletne umetniške dejavnosti je tudi obsežna, kar 768 strani obsegajoča dvojezična nemško-slovenska monografija z naslovom VALENTIN OMAN, ECCE HOMO 1961–2025, ki je nedavno izšla pri dunajski založbi Verlag für moderne Kunst – Založba za moderno umetnost.

Oman je že dolgo legendarna koroška umetniška osebnost in starosta koroških umetnikov, ki ni nikoli zatajil svojih slovenskih korenin. Velja za zastopnika zgodnje avstrijske avantgarde, ki se je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja uveljavila tudi na Koroškem. Po šolanju na katoliški gimnaziji na Plešivcu je študiral na Visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju in se dodatno izpopolnjeval še v Ljubljani pri profesorju Riku Debenjaku na Akademiji za likovno umetnost.

Monografija, ki jo je uredil znani avstrijski kurator in organizator likovnih projektov Michael Karrer, dokumentira Omanova likovna prizadevanja v vseh odtenkih in vseh življenjskih obdobjih. Naslov publikacije ECCE HOMO (Glej, človek!) se navezuje na Omanov štiriindvajsetdelni istoimenski slikarski ciklus subtilnih, večkrat predelanih, kot silhuete oblikovanih človeških figur, ki razodevajo umetnikovo ranljivost in občutljivost. V publikaciji, ki je tudi neke vrste zbornik in katalog z barvnimi reprodukcijami poglavitnih Omanovih likovnih del, so objavljeni tudi številni strokovni prispevki in zapisi umetnikovih prijateljev. S pomočjo različnih peres je Omanovo delo predstavljeno z različnih zornih kotov. Publikacija je pri tem razdeljena na več posameznih odsekov, v katerih so predstavljeni Omanovi tematski krogi, njegove interpretacije človekovih sledi v prostoru in času, a tudi njegovi abstraktni projekti, risbe z zarisi in črtami ter zanj manj značilne slike narave in pokrajine. Veliko pozornosti velja tudi dokumentiranju različnih projektov in razstav v Avstriji in drugod. Med avtorji številnih prispevkov naj omenimo Elisabeth von Samsonow, ki piše o Omanovi sakralni slikariji, ali pisateljico Majo Haderlap, ki razmišlja o vsestranskosti Omanovih likovnih prizadevanj. Goran Milovanovič se v svojem prispevku dotika Omanovih pobud za slovenščino, ko zapiše, da je “slovenščina ena od bistvenih identitet umetnika”, saj je “prostor okrog vrat lastnega doma poslikal z dvojezičnimi krajevnimi imeni …”. Njegov prijatelj, avstrijski pesnik Peter Paul Wiplinger, pa na primer meni, da so Omanova sporočila iz preteklosti, doživeta v sedanjosti, opozorilo na prihodnost: “Človek kot grožnja in kot ogroženi, kot nevarnost in kot izpostavljeni, kot uničevalec in kot uničeni.” Prav današnja politična stvarnost kaže, kako aktualna so vprašanja, ki jih postavljajo Omanova dela v razmejevanju z negativnostmi sedanje politične, družbene in civilizacijske stvarnosti.

Oman v svojih slikarijah združuje tradicijo z avantgardizmom. Značilno je, da telesne oblike svojih figur velikokrat samo nakaže. V ospredju je umetnikova pretresenost zaradi vojn in konfliktov, a tudi občutek za etično raznolikost. Človeške figure se mu velikokrat spreminjajo v sence, v torza, v zasenčeno nakazane obraze in glave. Preoblikovane so in predelane z različnimi barvnimi nanosi in odtenki. Velikokrat so zreducirane oz. okleščene v skrajno zadnje bistvo.

Drugi pomembni del Omanove ustvarjalnosti je sakralna umetnost. Z njo je pustil vidne sledi širom po Koroški, od cerkve samostana na Plešivcu do Železne Kaple. Je tudi avtor piranskega križevega pota. Pri poslikavah cerkva in cerkvenih ustanov se je vedno znova naslonil na srednjeveške cerkvene vzorce, vendar jih je sodobno preoblikoval v abstraktni misterij, v katerem ob koncu od zemeljskega človeka ostane samo še njegova duhovna podoba. Tudi tu, pri monumentalnih cerkvenih poslikavah je, kot se zdi, spontano, iz nekega notranjega lastnega nagiba ustvaril samosvojo slikovno govorico. Nastale so učinkovite podobe, ki izžarevajo močne barvne odtenke.

S poslikavami je obogatil tudi notranjost slovenske gimnazije v Celovcu, saj je umetnik, ki se s svojimi javnimi nastopi in posegi stalno bori za upoštevanje in enakopravnost slovenske manjšine in kulture v avstrijskem prostoru.

Omanova likovna ustvarjalnost zrcali umetnikov posebni filozofski oz. duhovni odnos do sveta in človeške družbe. Njegove slikarske kompozicije postavijo človeške like v dialektično razpetost med tostranskim in onstranskim. Morda je v tej zvezi nanj na poseben način vplivalo šolanje na cerkveni gimnaziji Marianum na Plešivcu, ki so jo obiskovali tudi nekateri drugi poznejši umetniki, med drugim pisatelja Florjan Lipuš in Peter Handke. Oman pravi, da bi moral pravzaprav postati duhovnik, toda ljubezen do umetnosti ga je po maturi leta 1958 na cerkveni gimnaziji na Plešivcu pognala na študij likovnih umetnosti na Dunaju.

Svoje vizualne ideje povezuje z izredno natančnimi tehničnimi postopki. Odnos do materiala, platna, barv in drugih snovi, s katerimi gradi oz. oblikuje slike in skulpture, je zanj bistvenega pomena. Včasih polaga barve na nekoliko abstraktne zarise človeških figur na sliki, kot da bi z njimi kopičil plasti časa za upodobitev minevanja oz. izginjanja človeške eksistence iz tostranskosti v neupodobljivo večnost.

Tudi zdaj, v visoki starosti, ga po lastnih izjavah zanima “večplastnost človeštva”. Motijo ga številne vojne, krivice in nasilje – in tudi zapostavljanje slovenske skupnosti na avstrijskem Koroškem. Homo carantanus in terra carantana sta pri tem v središču njegovega srca. Njegove slikarske zarise in do skrajnosti vsega materialnega okleščene človeške like velikokrat občutimo kot slikarske poskuse zapisovanja spomina na življenje, na eksistenco, delo ali misel, ki bi se radi izmaknili zobu časa, propadanju in pozabi.

Oman tudi zdaj, ko je že prekoračil devetdesetletnico življenja, še ni odložil čopiča in dleta. Še vedno je poln načrtov in idej. Ustvarja v domačem Štebnu pri Maloščah in v ateljeju na Dunaju. Njegovo monografijo so med drugim predstavili na gradu Ebenau v Svetni vasi, kjer so v galeriji družine Walker na ogled njegova dela. Tam je predsednica najstarejšega avstrijskega umetniškega združenja, leta 1871 ustanovljenega dunajskega Künstlerhausa – Umetniške hiše, koroška Slovenka Tanja Prušnik, v nagovoru o Omanu med drugim poudarila: “V središču njegovega dela je skoraj vedno človek. In jezik /…/ Ostal je zvest svojemu umetniškemu izvoru – in svoji umetniški poti /…/ Oman ne pozna mirovanja. Moč, ki jo namenja umetnosti, je neusahljiva. Verjetno mu umetnost to moč vrača.”