Odšel je Prešernov lavreat Miroslav Košuta, kriško kraški poet

(1936–2026)

V moje sončno kraško dopoldne trešči novica oz. urednikovo sporočilo o smrti uglednega književnika, Prešernovega nagrajenca Miroslava Košute. Kako v skopo odmerjenem času strniti v zapis oris njegove življenjske poti, njegovega plodnega literarnega, esejističnega, uredniškega, gledališkega dela in delovanja v našem kulturnem prostoru?

Izhodišče za osvežitev spomina je zame nepogrešljivo delo Tarasa Kermaunerja, ki je v treh knjigah z naslovom Poezija slovenskega zahoda (1990) zbral besedila, napisana za Radio Trst A. V njih je predstavil pesništvo tega prostora, ki v tistih časih razen izjem ni želo poglobljenega zanimanja med literarno-kritično stroko v matici. Je srečno naključje, da je Miroslav Košuta prvi obravnavani avtor v knjigi, ali gre za globok literarni uvid – upoštevajoč pomen in odličnost njegove vseživljenjske poezije?

Odločiti se moram: ubrala bom pot osebnih doživetij, spominov na srečanja s književnikom, individualno branje njegovih pesmi in prebiranje njegovih verzov v razredu. Na spominskem traku se odvrtijo podobe: vrstijo se šolske antologije, članki, priloga Primorskega dnevnika ob začetku šolskega leta 2009 s pesmimi na živalsko tematiko, užitek ob branju otroških pesmi v Galebu in poezije v pesniških zbirkah za odrasle in otroke, Košutove satirične pesmi iz zbirke Robidnice in maline (med obravnavo epigramatike latinskega pesnika Marciala), čudovite ljubezenske pesmi, preslikane na fotokopijah za šolsko branje in še in še bi lahko naštevala. Kajti pesnik Miroslav Košuta je bil večkrat cenjen in dragocen gost na liceju Prešeren v Trstu in njegovi verzi so pogostokrat zveneli med mojimi šolskimi urami slovenščine.

Bil je imeniten in pretanjen pesnik s smislom za impresivne odtenke morske modrine, sivino in nekdanji blišč tržaških trgov in ulic, bivanjsko tragiko, problematiko zamejskega prostora, zlasti Benečije in praznjenja njenih vasi, stisko jezika, vprašanje slovenske identitete v tujem prostoru, globinskost ljubezni, družinsko predanost, besedno igrivost otroških pesmic ter izostreno ironijo satire. Zapustil nas je na pragu februarja, meseca slovenske kulture, v devetdesetem letu starosti. Rodil se je namreč v Križu v Trstu 11. marca 1936. Rojstni prostor ga je zaznamoval z navezanostjo na vsakdanjost ribiške vasi in življenja kriških ribičev, z ljubeznijo do morja. Prve pesmi je objavljal v Literarnih vajah pod psevdonimom Miroslav Morje, morje pa se pojavlja v naslovu prve pesniške zbirke Morje brez obale (1963), Pomol v severno morje (2001) in še kje, tudi njegova memoarska literatura korenini in izhaja iz otroških in mladostnih spominov, dogodkov in izkušenj v rojstni vasi Križ nad morjem (Spomini Angela Katice, 2009, Mornar na kozi, 2016).

V Trstu je obiskoval realno gimnazijo, nato je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije na ljubljanski univerzi. Po bivanju v Ljubljani in uredništvu mladinskih, kulturnih in literarnih oddaj na Radiu Ljubljana, ko je cvetela slovenska popevka, za katero je pisal tudi besedila, se je konec šestdesetih let vrnil v Trst. Leta 1976 je prejel nagrado Prešernovega sklada za pesniško zbirko Pričevanje, izdal je vrsto pesniških zbirk za odrasle in otroke ter v okviru Založništva tržaškega tiska urejal revijo Dan. V tržaškem SSG je bil dramaturg in nad dvajset let ravnatelj in umetniški vodja. V ta čas sodi tudi zbirka Selivci, songi iz gledaliških del in preproste pesmi (1977). Kot dramatik je posegel tako na področje radijske kot gledališke igre. Za oder je priredil številne pravljice, dramatiziral literarna besedila za radio, napisal je mnoge radijske in gledališke igre, med drugim s Filibertom Benedetičem odmevno igro Rižarna, ki jo je SSG uprizorilo v sezoni 1974/75.

Njegove najbolj znane pesmi, kot so npr. Slovenska izštevanka, Beneška narodna, Pismo Niku Grafenauerju, Ta Trst, Jutrišnje tržaško jutro, Miza, imajo antologijsko vrednost, govorijo o nacionalni, jezikovni, bivanjski stiski in o tržaški stvarnosti. Košuta je tudi prevajal, zlasti iz italijanščine in španščine, njegove pesmi pa so bile prevedene v številne jezike. Med odličnimi prevajalkami njegove poezije naj omenim Darjo Betocchi (izbor Memoria del corpo assente) in Tatjano Rojc (izbor La ragazza dal fiore pervinca). Nekaj pesmi v slovenskem izvirniku in italijanskem prevodu krasi tudi panoje v dvorani Muzeja burje, ki so ga v prejšnjem letu odprli na Opčinah.

Mene še posebej navdihujejo otroške pesmi: zbirko Abecerime (1979) smo s prvorojencem prebirali podolgem in počez, pravzaprav tako smo jo pregulili, da od sicer trpežne slikanice ni ostalo nič. Nedvomno so poleg pesniške igrivosti k temu prispevale živahne ilustracije Klavdija Palčiča, s katerim je Košuta pogosto sodeloval. Pesniško-likovni tandem je oblikoval tudi knjigo z barvitimi ilustracijami in posrečenim naslovom Kriško kraške: avtobiografija z izborom otroških pesmi o rodnem Križu, morju in Krasu (2005), po kateri sem večkrat listala tudi z vnukinjo Martino.

In ne nazadnje so posrečene pesnikove basni in pesmi o živalih, med njimi tudi Ježek si bodice šteje, izšle leta 2025 pri založbi Miš, ki sem jo kot darilo z branjem krajših, igrivih pesmic poklonila dvoletni vnukinji Alenki. Besedne igre, zvočnost, ritmičnost – to so značilnosti Košutove poezije za otroke, in ne samo to: tudi njegova prodorna epigramatika (konec prejšnjega leta so izšli domiselno oblikovani Epi v gramih) ter poezija sploh pogosto izhajata iz zvenečnosti besede. Kako naj razumem naslov pesmi Trieste triste, ki sicer ubeseduje osip, razcefranost, odpalost premaza, ječečo orehovino nekega (duhovnega) prostora, ki ga je pesnik že dolgo nazaj čutil kot zatohlega? V zadnjih desetletjih je tržaški prostor, ki ga je pesnik upesnjeval v vsej njegovi raznolikosti (Molo San Carlo, Goldonijev trg, motivika Umberta Sabe, nogometa, vedute morja idr.), zaživel drugače – tudi kot zanimivo, turistično atraktivno in vabljivo mesto, kot mesto študirajočih mladih z vseh koncev in seveda kot pomemben znanstveni center.

Glede na stvarnost, s katero se danes spopadamo pripadniki slovenske manjšine, slika “mesta na robu sveta”, kot ga v pesmi Ta Trst med drugim označuje pesnik, ni prav nič rožnata. Nedvomno smo z izgubo Miroslava Košute kulturno in literarno še bolj osiromašeni, saj je bil eden najvidnejših stebrov naše literature in Prešernov lavreat našega prostora – poleg Alojza Rebule, Borisa Pahorja in Pavleta Merkùja. Poleg številnih nagrad (vstajenje, zlatnik poezije, Rilkejeva nagrada idr.) je leta 2011 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in pesniški opus. 

Košutova otroška poezija, ki sodi v sam vrh otroškega pesništva, je igrivo nazorna, nikoli pedantna, radostno življenjska, prepletena z besednimi igrami (naslovi otroških zbirk Na Krasu je krasno, Kavka s Kavkaza), aliteracijami, glasovnim slikanjem, zvočnostjo rim naravnost vrhunska, da se z modernostjo in mojstrstvom, denimo v ugankah, postavlja ob bok Otonu Župančiču.

Otroci, ki jih je pesnik kot gost nagovarjal s svojimi verzi na šolskih prireditvah in proslavah, bodo ohranili v spominu njegov markantni nastop in glas. Prav tako tudi otroci po srcu in duhu, vsi, ki cenijo in ljubijo lepoto pesniškega izraza. Pesem namreč nikoli ne umre, je nesmrtna, ima neprecenljivo moč, saj ohranja spomin na svojega pesniškega rapsoda, pesnika, ki iz drobnih nitk ustvarja nežno, a hkrati trpežno tkivo pesniško prepletene umetnine.

Gledam skozi okno:

v gmajni brin sameva,

ampak malo dalje,

v njivi v drugem oknu

žito dozoreva.

In odprem še tretje

na nasprotni steni,

vidim: sinje morje

se v valovih peni

in čez te valove

belo jadro plove.

Združena tri okna

v sliko pretresljivo

shranim za spomin:

jadro plove v njivo,

v gmajni žitno klasje,

a samoten brin

sredi morja rase.

Miroslav Košuta: Kriško kraške (2005)