Zlatorog se vrača v Trst, obuja se zapostavljenega mojstra Viktorja Parme

V ponedeljek, 9. februarja, bo na odru v veliki dvorani Opernega gledališča G. Verdi v Trstu zaživela opera v treh dejanjih (s prologom) Zlatorog, ki jo je Parma napisal v času prve svetovne vojne. To je višek projekta Izgubljena muza, s katerim je Tržaški novinarski krožek ovrednotil lik in opus skladatelja Viktorja Parme.

K obsežnemu projektu so pristopili Mednarodno društvo operete, Glasbena matica in center Komel s svojimi zbori, konservatorij Tartini ter Akademija za glasbo v Ljubljani, od koder prihajajo dirigent, orkestraši in pevci; med njimi je tudi tenorist, naše gore list, Andrej Rustja, doma iz Gorice. Projekt so med drugim podprli Dežela Furlanija – Julijska krajina, Občina Trst in Fundacija Polojaz.

Opero in lik Viktorja Parme so predstavili v ponedeljek, 2. februarja, v dvorani Bazlen v palači Gopčević, ki so jo Tržačani, Slovenci in Italijani, zapolnili do kraja. Da je za “izgubljeno” opero in večkrat pozabljenega Viktorja Parme veliko zanimanja, je z veseljem poudaril tudi pobudnik projekta, časnikar Lucio Santin. Poudaril je, da je Tržačanom v burnih letih prejšnjega stoletja bil odvzet del zgodovine ter tistega večjezičnega in večkulturnega bogastva, ki jih je označeval in jih označuje še danes. Te korenine Tržačane privlačijo, zanimajo in si jih želijo spet prisvojiti, je še dodal. To dokazuje tudi veliko zanimanje za vstopnice, saj so zapolnili spodnji del dvorane. Na razpolago ostajajo še mesta brez rezervacije in do zapolnitve v zgornji galeriji, kamor bo mogoče vstopiti pol ure pred začetkom opere. “Mestu smo vrnili opero, a tudi kamenček v naš zgodovinski večkulturni mozaik,” je sklenil Santin.

Večer o Viktorju Parmi je v sklopu ponedeljkovih večerov soorganiziralo Društvo slovenskih izobražencev. Med drugim gre spomniti, da zaradi tega, ker bo opera zaživela v ponedeljek, naslednji običajni večer v Peterlinovi dvorani odpade; DSI člane toplo vabi na ogled Zlatoroga.

Po pozdravu odgovornega pri muzeju Schmidl Stefana Bianchija in predsednika DSI Martina Breclja, ki se je med drugim na večeru spomnil preminulega pesnika Miroslava Košute, sta o Parmi spregovorila še muzikolog Paolo Petronio in dirigent Iztok Kocen. Ob spretnem dvojezičnem vodenju in prevajanju muzikologinje Rossane Paliage, ki je vodila večer, je Paolo Petronio, med drugim avtor knjige Viktor Parma – oče slovenske opere (Mladika, 2002), predstavil lik in življenjske okoliščine Viktorja Parme, Slovenca iz Italije, ki se je kot pripadnik cesarstva umetniško izoblikoval na Dunaju. Njegova mešana identiteta je postala težko breme in vir predsodkov v časih, ko je nezaupanje do tujca spremljalo grajenje novih narodnih identitet. Parma je bil funkcionar in ob tem umetnik, ki ni dobil zasluženega prostora, ker so mu delali reklamo proti, pa tudi zato, ker ni imel časa biti popolnoma vpet v glasbo in umetnost. Zaradi tega ni bil prisoten v pravih krogih in ni tkal vezi s tistim glasbenim in umetniškim ambientom. Tudi to je v veliki meri botrovalo, da je bil večkrat pozabljen in je še danes premalo upoštevan. Tega se je v prvi vrsti zavedal Petronio, ko je raziskoval in iskal material o tržaškem glasbeniku ter pogosto naletel na negativna mnenja, češ kaj se ukvarja in izgublja čas z njim.

Petronio je na kratko orisal tudi zgodbo in motiviko opere, ki je zadnjič zaživela leta 2009 v SNG Maribor. Gre za ljubezensko zgodbo, v katero se vpletajo dobre vile rojenice, magični triglavski zlatorog in zaklad, ki se skriva pod vrhom gore Bogatin.

Dirigent Iztok Kocen je o operi spregovoril z glasbenega vidika in poudaril predvsem, kako so v njej prepoznavni vplivi vseh treh šol: avstrijske, slovenske in italijanske. Avstrijska formacija je vidna v strukturi opere, na vsebino je prav gotovo vplival italijanski verizem, na katerega je bil Parma zelo navezan, vidno pa je tudi, kako si je želel, da v operi zaživi vpliv slovenskega in slovanskega prostora s svojimi značilnostmi in motiviko. Dirigent je poudaril, kako je Parma izjemno napisal opero za glasove, ki so zelo močni in premišljeni ter prav gotovo zaznamujejo to dragoceno delo, ki združuje tri svetove, ki jih je doživljal Viktor Parma.