V zgodovini ni vračanja v čas, ki je odšel

Marsikdo je danes izredno občutljiv, ko gre za krščanstvo ali, kot radi rečemo, katolicizem. Zlasti tisti, ki so izšli iz vernega okolja, se z marsičim, kar se danes dogaja, tolmači ali pa celo oznanja, ne strinjajo.

Že naša uboga slovenska zgodovina je do katolištva ujeta v neke poglede, iz katerih se ne more izmotati. Če pomislimo, da je papež Pij XII. šele leta 1949 obsodil komunizem, Slovenci pa so ga obsodili znatno prej. Ob tem so se tedaj oglasili zlasti tisti, ki so tedaj bili v Kocbekovem krogu. Resni evropski zgodovinarji ne morejo mimo dejstva, da je stališče Pija XII. glede komunizma predvsem v vzhodnih državah povzročilo veliko gorja, obenem pa opozarjajo, da papež, ki je izobčil komuniste, ni nikoli izobčil nacistov. Res so tedaj nemški škofje izdali posebno okrožnico, vendar ne Vatikan! Šele Benedikt XVI. je ob zadnjem obisku v Auschwitzu dobesedno rekel: “Nacistični režim je bil skupina zločincev, ki je zlorabila nemški narod za svoje orodje.” Ta stavek je imel viden odziv. Priznati pa je tudi treba, da na žalost ni doživel vsesplošnega odobravanja med Nemci, ampak so papeža krepko skritizirali, nekateri pa ta dogodek še vedno obsojajo.

Vsi radi pozabljamo, da v zgodovini ni vračanja v čas, ki je odšel. To velja tudi za človekov Duh in njegovo duhovno usmeritev. Neprijetno sem se počutil ob branju članka, v katerem avtor pravi, da so bili slovenski katoličani v času pred vojno in med njo premalo protikomunistični. Enako razmišlja nasprotna ideološka stran, ko pravi, češ premalo smo jih pobili … Takšna razmišljanja ne vodijo nikamor, še zlasti pri mlajših, ki so se že davno oddaljili od prepirov in travm starejših in želijo živeti, ali že davno živijo, mimo teh zdraharskih pogledov, čeprav so tragični in se ne dajo kar tako pozabiti.

Prepogosto se z zapisi in predavanji vračamo v predvojni čas, obenem pa pozabljamo, da je bil ta čas prepogosto zaznamovan zlasti z zunanjimi manifestacijami in verskim čustvom. Z množičnimi prireditvami se je v predvojnem času krepil verski duh in pripadnost Cerkvi, ne pa sama vera, kar ni isto! Prestop iz tako imenovane statične religije v svet Duha se pri nas skoraj ne zaznava. Cerkev je bila vedno najprej poklicana odreševati človeške duše. Vlivati pa bi vedno znova morala upanje zatiranim, pa tudi tistim, ki tega ne čutijo. Tudi danes se dogaja, da se v nekaterih predelih sveta tega Cerkev premalo zaveda. Velikokrat pozablja, da je ob njej veliki “konkurent” islam s svojo odločnostjo in tudi doslednostjo, ki jo v katoliški Cerkvi velikokrat pogrešamo. Prav tako se danes premalo zavedamo krize religioznega občutja. To velja še zlasti za naše zamejstvo, kjer se religiozni čut enači s cerkvenostjo, kar lahko vodi v pravo duhovno katastrofo. Zato vse preveč tisto, o čemer sami ne razmišljamo ali razmišljamo površno, iščemo v drugem, neko črno piko ali preprosteje grešnega kozla, na katerega se strelja z vsemi kanoni …  To se kaže v prepogosti nestrpnosti, napadalnosti pa tudi prepogostem obsojanju. Vse to kaže neko ozkost in pomanjkanje svetovljanstva … ! Je pa zopet res, da je danes moderno razlagati polpretekli čas skozi očala idelologije, takšne in drugačne, še zlasti tiste, ki je krojila mišljenje povojnih generacij. To je  “intelektualistična moderniteta”, ki se suče v laičnih krogih, ki pa bi je v Cerkvi ne smelo biti, saj je Cerkev večna!

Ob takšnem razmišljanju se nam porodi neljuba misel: “Ali se pri nas, bodisi v Sloveniji kot tudi v zamejstvu, ustvarja zdravo razmerje za kulturno in duhovno vzdušje”? Vsaj nekaj jih je, ki so na določenih “stolčkih” in so prehitro prešli iz “delavcev v gospodarje”. Prav zato jim manjkata dve temeljni prvini, to sta prava verska vzgoja, kot tudi odprta kulturna vzgoja, in pravo svetovljanstvo. Če tega pri teh ljudeh ni, se bomo večno vrteli v začaranem krogu zaplankanosti in samovšečnosti in ostajali nedotakljivi.