Kultura v nemirnem nekulturnem času
Slovenke in Slovenci praznujemo 8. februarja čudovit, izjemen praznik, dan slovenske kulture, ki nas, mislim, povezuje bolj kot katerikoli drug praznik. Z njim in z ustvarjalci, ki so ga nam navdihnili, smo se na svetovnem kulturnem zemljevidu zapisali med polnopravne, polnokrvne in razvite narode. Naš genialni poet, romantik Prešeren, je nacionalni mit, simbol. Na dan njegove smrti in ves mesec februar se slavnostno poklanjamo kulturi, umetnikom/cam, dejavnim na različnih področjih, zlasti pa književnikom/cam in vsem besednim ustvarjalcem/kam. Kajti slovenski narod utemeljuje, napaja in navdihuje slovenska pisana beseda od prvih zapisov pa vse do danes.
Smo res kulturni v pravem pomenu besede? So nam res pri srcu kultura, umetnost, literatura? Pojem kultura je tako obširen in kompleksen, da zajema stvarnost široko naokrog za tristošestdeset stopinj, zato bi bilo reduktivno, da ga zožim(o) samo na umetniško ali ljubiteljsko kulturno delovanje. Sama ga istovetim tudi z izrazom omika (uglajenost, spoštovanje), etika (moralna drža), čuječnost (skrb za drugega, empatija) in še in še bi lahko naštevala vrsto vrednot, ki vsaka po svoje sestavljajo delček mozaika, ki ga pojmujem(o) pod izrazom kultura.
Seveda bi se najraje pomudila pri splošno ukoreninjenem odnosu do umetniških dejavnosti, do likovne, glasbene, plesne, filmske, predvsem pa besedne in gledališke umetnosti. Bistvo nacionalnega obstoja, razvoja in bitnosti je zapisana beseda: prepričana sem, da bo tudi v prihodnje – kljub sodobni stehnizirani družbi, digitalni mrzlici, težnji po izmenjavi hitrih, nezanesljivih, nepreverjenih informacij, površnih zapisov in sporočil –, ostala temelj naše identitete in slovenske prisotnosti. Govorjeno besedo lahko odpihne veter, zapisanega ne. Zato ni vseeno, kaj in kako pišemo in beremo, kaj in kako tiskamo. V zadnjih letih je v programih nekaterih slovenskih založb opaziti vse več prevedenih del kot tudi neskrbno izdanih besedil z napakami. To dejstvo me skrbi, kajti v sodobnem času imamo na voljo mnoga jezikovna orodja in slovarje, za katerimi stojijo in delujejo številni/e strokovnjaki/nje, jezikoslovci/ke, ljudje, ki jim je za lepoto, natančnost in bogastvo slovenskega jezika še kako mar. Pozornost do estetsko dovršenega jezika v skladu s sodobno nenehno razvijajočo se stvarnostjo še toliko bolj velja za naš zahodni slovenski prostor, ki bi moral podpirati in (t)iskati vsebinsko razvejena, literarnozvrstno različna in originalna literarna dela v slovenščini. Seveda sta tržna logika in okus bralstva pomemben dejavnik, a oboje se da usmerjati. Pri nas se veliko bere in kupuje memoarska in zgodovinska literatura, še zlasti v povezavi s preteklo in polpreteklo zgodovino, pa tudi raznovrstni vodniki in potopisi, sklepam pa, da v večji meri med upokojensko publiko. Kaže, da mladi (in tisti v zrelih letih) pravzaprav vedno manj segajo po knjigah, če pa že, se odločajo za branje v italijanščini in angleščini. Bralna sposobnost in pismenost povsod upadata na račun rabe sodobnih tehnologij, interneta in zlasti družbenih omrežij.
In ko smo že pri teh, kakšna kultura je razpredla svoje lovke med uporabniki, ki se pogosto lahko skrijejo za lažnimi profili? Koliko je neumnosti, jezikovne umazanije, sovražnega govora, nestrpnosti? Tudi na to pomislim, saj živim v nemirnem času razpihovanja sovraštva, nespoštovanja drugega in osnovnih človečanskih pravic, teptanja človeškega dostojanstva. V času, ko nekateri vodilni svetovni možje gojijo retoriko premoči in nasilja mimo zakonov ter pravil človeškega sožitja in človečanstva, še huje – delujejo mimo vsakršne logike, napadajo ali si lastijo pravico do tujih ozemelj, poseljenih z ljudmi, kot smo mi.
Ljudi, ki si želimo predvsem miru. V tem trenutku se mi zdi mir najpomembnejša vrednota, zato si moramo v družini, na delovnem mestu, v svojem okolju prizadevati za kulturo miru, nenasilja in strpnosti. Mediji nas neustavljivo seznanjajo s pojavi nasilja (vojnega, medvrstniškega, nad ženskami), z okrutnimi zločini in zlorabami. Zato moramo biti luč in širiti okrog sebe svetlobo ter upanje: pri vzgoji otrok in mladostnikov, s strpnim in odprtim pogovorom, prostovoljnim delom, kulturnim delovanjem, pisanjem. Slovenska beseda je dragocen dar, ki smo ga (s)prejeli od svojih prednikov, shranjen v sto tisočih in sto tisočih knjigah vseh vrst. To je edino možno orožje, brechtovsko rečeno, ki ga pojmujem kot sprejemljivo in za katero si želim, da se prelevi v orodje širjenja obzorij, oblikovanja zdrave in kritične misli, sočutja, sožitja in strpnosti.
V drami Garderober angleškega dramatika Ronalda Harwooda, ki se odvija v času Hitlerjevega vojaškega osvajanja, lik Igralca, ki verjame v svoj poklic in poslanstvo kljub nevzdržnim razmeram, definira svoj odnos do gledališča in umetnosti z besedami: “Moja beseda na odru bo ščit zoper barbarstvo”. Igro je za SSG v Trstu postavil na oder režiser Vinko Möderndorfer v sezoni 1993/94 v času obleganega Sarajeva in tragičnih vojnih dogodkov po razpadu Jugoslavije. Ščit pred barbarstvom in razčlovečenjem je lahko samo odkrita, neizprosna beseda, ki se ne odeva v perifraze in evfemizme (kot je denimo vojaška operacija namesto vojne).
Beseda ima težo, ostrino in moč, lahko rani in uničuje, lahko blaži in zdravi. Vrniti ji moramo plemenito vlogo nosilke osnovnih človečanskih vrednot, vrniti mesto, ki ji gre – v vseh smislih.
Naj kot posrednica kulturnih vrednot in humanizma živi – SLOVENSKA BESEDA!
