Tujec

Koga ljubiš najbolj, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata?
Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata.
Prijatelje?
Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan.
Domovino?
Ne vem, na kateri strani leži.
Lepoto?
Rad bi jo ljubil, ko bi bila božanska in nesmrtna.
Zlato?
Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš.
Ej, kaj pa torej ljubiš, čudni tujec?
Ljubim oblake… oblake, ki romajo… tam doli… tam doli… čudovite oblake

Charles Baudelaire

Baudelairejevo poezijo Tujec sem že večkrat delila s prijatelji na Facebooku, že dolga leta pa jo znova in znova prebiram, kajti v njej so zapisana čustva, ki jih nosim v srcu. Spominjam se je iz najstniških let, ko sva jo z neločljivo prijateljico Lidijo prebirali na Oberdankovem trgu ali na prenatrpanih tržaških avtobusih na poti iz šole domov. In sanjali o oblakih v sivini, kjer zanje ni bilo prostora. Nekako sva se že tedaj zdeli drugačni, čudaški, morda ravno zato, ker sva ljubili poezijo in požirali knjige … Predvsem med počitnicami, ki so jih drugi preživljali ob morju ali ob klepetu s prijatelji.
Od tedaj je minilo že nekaj desetletij, jaz se še vedno počutim tujca, skoraj povsod, predvsem pa med ljudmi, ki me obkrožajo. In v času, ki ga živim. Nekako kot tujec, o katerem je pred toliko leti pisal Baudelaire.
Nekako se spoznam že v prvih verzih, ne ker bi mame, ki je edina še živa, kajti očeta sem izgubila pred petnajstimi leti, ne imela rada. Pomagam ji, kolikor morem, dejansko pa sama dobro vem, da nisem družinski človek. Morda, ker določenih navad pri nas ni bilo. Recimo poljubov, objemov, praznovanj ob rojstnih dnevih. Pa čeprav smo se imeli radi, nismo živeli tistega običajnega družinskega življenja, ki so ga ljudje vajeni. Nekoliko zaradi navade, nekoliko zaradi problemov v odnosih med starši, ki so pozneje ostali v moji podzavesti. In nedelje, praznike, rojstne dneve sem praznovala in še vedno praznujem sama, no, sedaj z možem, najraje v naravi. Ker hrupa in pojedin ne maram, ker vem, da so včasih tudi objemi prazni. Pa tudi pravega zaupanja med mano in starši ni bilo, žal, verjetno zato, ker sta bila onadva preveč sramežljiva in zaprta, jaz pa preveč vihrava, radoživa in povsem drugačna od njiju, predvsem od mame.
V prijateljstvo verjamem, a ravno to najbolj boli. Ker vem, da prijateljem vedno zmanjka časa, da bi bili v najtežjih trenutkih s tabo, da bi znali poslušati, da bi cenili roko, ki jo začutiš na ramenu. Morda to sploh ni hudobija, a pomanjkanje časa, hitenje, družba, ki nam jemlje zasebnost in medčloveške odnose. V taki družbi postajajo tudi prijateljski odnosi vse bolj površni in bežni, časa za pogovor je vse manj in vsak dan smo bolj sami.
Domovino sem dolgo nosila v srcu, verjela vanjo, ker je bila daleč, nekako kot tisti oblaki, ki jih na nebu ne moreš ujeti. Tujec sem bila tam, kjer sem se rodila, in upala sem, da obstaja beseda doma. Pa je nisem nikoli našla, niti doma niti domovine. Morda sem jo našla v naročju gozdov in gora, v modrini jezer in hitenju rek, tam, med travami, ki mi nudijo naročje, med ljudmi ne, tudi v domovini sem tujec. In z žalostjo v srcu bi hotela znova na pot, za oblaki in za vetrom v iskanju tistega, kar je po dolgem tavanju našel Siddharta. Občutek imam, da ni več domovine v srcu ljudi, sta samo pohlep in odtujenost. Nekateri imajo domovino zato, da jo izropajo, da ji izkljujejo oči in ubijejo lepoto, drugi, da zanjo ubijajo in sovražijo … Jaz je nimam, razen neba in oblakov na njem in večne želje po odhajanju.
Lepota, ki jo je ustvaril človek in v katero odeva sebe in svojo praznino, je meni tuja, daleč od mojih podob in sanj. Prijatelji mi včasih dobrohotno govorijo, naj si kupim vsaj hlače, da ne bo lukenj na njih, ličenja ne maram, oblek tudi ne, zemeljski lepoti ni nikoli uspelo, da bi me vklenila v svoje okove. Lepe so mi le divje cvetke med travami, pisane barve ptic, bele stene gora in morje brez konca. Ljudi pa cenim samo zaradi srca, nikoli zaradi oblek ali videza.
Sicer sem bila v mladih letih drugačna, nisem marala svoje podobe in zavidala sem lepim, vitkim dekletom. Potem se mi je zaiskrilo in sem razumela. Zaradi odkritega prijatelja, ki mi je pomagal v stiski, pri popravilu hiše. Za tvoj nasmeh bi storil vse, mi je povedal, samo da bi bil vedno zarisan na tvojem licu in bi vsem nam lepšal dneve. In sem razumela, da ni lepota tisto, kar lahko nudiš sočloveku.
Denar … denar sovražim, pa čeprav vem in priznavam, da brez njega ne gre. Ampak vem, da ubija prijateljstvo, podira družinske vezi, uničuje človeka v nas. Pri nas doma denarja ni bilo nikoli, moji starši so bili zadovoljni z malim in moja mama je z najnižjo pokojnino še vedno eden izmed najsrečnejših ljudi, kar jih poznam. S taščo je drugače, zaradi njenega denarja trpimo vsi, predvsem njen sin, najbolj pa ona sama. Med tistimi reveži je, ki so si nagrabili denarja za deset življenj, a niso znali živeti niti enega samega.
V imenu denarja, zlata in bogastva nekateri s preprodajo na borzah ubijajo cele države, družine, ljudi, reveže. Denar in bogastvo sta kot neusmiljena igra, kot ruleta. Medtem ko eni služijo mastne denarce, tako da nekaj virtualnega kupujejo in preprodajajo, se drugi celo življenje trudijo in borijo za golo preživetje. Na koncu ostanejo brez vsega, vidijo, kako je vse njihovo delo propadlo zaradi lakomnosti posameznikov, ne vedo več, kako naprej, ne upajo si pogledati v oči svojim otrokom. Tisti, ki se igrajo z bogastvom in našimi življenji, Boga ne poznajo, nikoli ga niso poznali, sovražijo ga tako, kot jaz sovražim njihov pohlep. Tisti, ki so izgubili vse, pa so izgubili tudi Boga, ker ne morejo več verovati, ker je bolečina prehuda in krivica preveč okrutna. Denar in bogastvo sta ubila našo vero, naše sanje, naš čas in besede. Ostali smo brez vsega in sami. Kot tujec med množico, ki se peha za lepimi avtomobili in kričavimi dobrinami, gledam življenje, ki mi polzi iz dlani, hočem ga ujeti, največje bogastvo je, a je dandanašnji brez cene in brez vrednosti.
In bežijo, tako hitro bežijo dnevi in meseci, tako hitro beži vse to, kar je lepega, kot oblaki, kot oblaki na nebu med skalami, na obzorju nad morjem. Sedim v čolnu, ki polzi po jezeru, in gledam bele oblake, ki se zrcalijo v vodi. Modro je nebo in modro je jezero. Te oblake ljubim, ker jih ne morem ujeti, a vendar vem, da so, na vseh mojih obzorjih, v vsakem mojem jutru in vedno, ko otožnost prinaša večere. Oblaki so kot sanje, spremljajo nas od rojstva do smrti, a samo nekateri vemo zanje.
Suzi Pertot

Kot oblaki na nebu

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme