Voščilo tržaškega škofa Henrika Trevisija: Velika noč luči
Dovolj je, da hočemo, in našli bomo čas: da prisluhnemo osamljenemu, da obiščemo ostarelega, da odpustimo tistemu, ki nas je užalil, da skrbimo za tiste, ki se trudijo. Da izkoreninimo željo po maščevanju, ki spodbuja absurdne načrte zatiranja drugih. Da se odločimo za dialog ravno takrat, ko trdota sproži konflikt.
Želim vam, da bi Veliko noč doživeli tako, da boste premagali temo nasilja, ki brutalno izčrpava človeštvo in ga zapleta v nenehne konflikte, uničuje vasi in mesta ter napada nedolžne otroke in nemočne ljudi. Tu so tudi vulgarni in agresivni kriki, ki polnijo družbena omrežja, zastrupljajo odnose ter podžigajo osamljenost in brezbrižnost. Naučimo se biti vedno razoroženi vsakega jezika, ki žali, rani in udarja.
Upam, da se boste naučili bojkotirati tiste, ki pokvarijo vsako besedo in vsak pogled, da bi podžgali nalezljivo žalost; bodite previdni pred tistimi, ki so vedno pripravljeni obsojati druge, ne da bi kdaj podvomili o sebi.
Potrebno je, da se dovolimo hraniti z Božjo besedo, ki daje življenje in hrani našo lakoto po pravičnost.
Naj Kristusova luč razsvetli temo src, ki so izgubila upanje in ne znajo ničesar drugega kot širiti neplodne pritožbe.
Želim vam, da bi se naučili poslušati krike revnih in trpečih ter razmišljati o življenju in prihodnosti, tako da se boste postavili na stran ranljivih in krhkih – kakor je to storil Jezus, križani.
Želim vam, da bi Veliko noč doživeli s srcem, naučenim hrepeneti po Bogu in njegovem prijateljstvu, ter z umom, odprtim za njegov načrt vesoljnega bratstva. Naj bodo naše roke radodarne pri nudenju podpore in pomoči ranljivim in naj bodo naše oči široko odprte, da jih prepoznajo.
Naj bodo naše noge pripravljene narediti prvi korak proti tistim, ki nas žalijo, in naj bo naš čas namenjen – ali celo “zapravljen” – za tolažbo žalostnih in osamljenih. Če imamo vsaj malo empatije, bomo vedno našli ljudi, ki jim lahko prisluhnemo: v svojih družinah, med sosedi, med sodelavci, med tistimi, ki jih srečamo v parku ali med čakanjem v zdravstveni ordinaciji. Življenje, kot je dejal papež Frančišek, ni čas, ki mineva, ampak priložnost za srečanja. Ne smemo je zapraviti.
Želim, da bi Veliko noč doživeli pripravljeni uživati mir, ki vam ga podarja Vstali; naj bo vaše srce odprto, da ga sprejme. Ne dovolite, da bi vojna vstopila v vaše želje in vaše srce. Bodite veseli odpuščanja, s katerim vas Bog objema; nihče ni popoln, a če pozabimo na Božje odpuščanje, postanemo potrti in izgubljeni.
Naj vaše življenje odseva Svetega Duha, ki vas povsod napravlja za pričevalce, da Jezus Vstali premaga smrt in da smo odslej Božja družina, sposobna gojiti mir in pravičnost.
Blagoslovljene velikonočne praznike tebi, tvojim najdražjim in vsem, ki jih srečaš na poti. Naj bo to čas obnovljenih odnosov.
