Tata, tati, oče, očka, ata, ati ...

Jezikovnica (226)

V naslovu tokratne Jezikovnice bi lahko dodala še: tatko, tatek, atek, oči ipd., pa se seznam samostalnikov, ki v slovenščini – tako v knjižnem jeziku kot narečjih – poimenujejo očeta, še ne bi končal. Najširši pregled nad raznovrstnostjo in razprostranjenostjo teh izrazov nam nudi karta Slovenskega lingvističnega atlasa, ki je dostopna prek portala Fran. Če si torej ogledamo karto pri vprašanju oče, vidimo v zahodnem delu slovenskega etničnega ozemlja, kamor sodi Primorska na obeh straneh državne meje, raznolike znake, ki označujejo različne lekseme, med njimi pa so: tata, tati, ate, papa, čača, tudi ata, oče in oča ter otec. V komentarju h karti, ki ga je prispevala slovenska dialektologinja dr. Tjaša Jakop, si lahko ogledamo še morfološko analizo teh besed in preberemo med drugim tudi, kakšna je etimološka podstat poimenovanj “moški v odnosu do svojega otroka«.

O tem se lahko poučimo tudi v Slovenskem etimološkem slovarju akademika dr. Marka Snoja na Franu, ki pri iztočnici “ tata” pravi, da je enako ali sorodno tudi v stari cerkveni slovanščini, hrvaščini, srbščini, ruščini in češčini. Slovensko narečno poimenovanje za očeta, “tata”, torej ni hrvaška ali srbska beseda, pač pa slovenska, ki se je kot v vseh drugih naštetih slovanskih jezikih razvila iz praslovanske osnove. Prvotno je to otroška beseda (podobno kot mama), ki ima vzporednice v mnogih, tudi neslovanskih jezikih, kot so grščina, latinščina, albanščina, celo staroindijščina, valižanščina, litovščina itd.

Zakaj sem se ravno v tokratni Jezikovnici lotila tega vprašanja? Razlogov je več. Med njimi je tudi prošnja bralke, Primorke, ki se mi je pred časom potožila, da ji je lektorica v nekem besedilu vse pojavitve besede “tata” brezkompromisno spremenila v “oče”, kar je avtorica besedila doživela kot nedopusten, nasilni poseg, kar taka lektura brez občutka za jezikovno raznolikost tudi je. Povod pa je bil 19. marec, jožefovo, dan, ko goduje sv. Jožef, kar je v Italiji neformalni očetovski dan (Festa del papà). Na to me je opozoril študent študijskega programa Razredni pouk na Univerzi na Primorskem, Pedagoški fakulteti, ki je pri predmetu Didaktika slovenščine 2 ravno na jožefovo predstavljal pripravo za obravnavo otroške pesmi Toneta Pavčka (1928–2011): Kaj vse je tata. Mnogi se je gotovo spomnite oz. jo poznate: “Tata je najprej tata / in sem jaz njegov sin. / Takrat odpreva vsa vrata igrišč in trgovin. // Sicer je tata v službi / in hodi na delo vsak dan. / A meni pojejo ptički, / ker sem še ciciban. // Tata je važna oseba, / ker je velik, močan. / Vendar ga, kadar je treba, / premagam, četudi sam. // Včasih piše čudne račune / in kot računar je strog. / Takrat me nič ne razume / in kar tako pošlje v kot. // Mama mu pravi tata / in srček, a včasih slon. // A meni je najbolj všeč tata, / ko je moj bojni konj.”

Zmeraj sem se spraševala, zakaj je pesnik Tone Pavček, ki je bil doma iz Dolenjske, v svoji pesmi za očeta uporabil besedo tata, če pa je v dolenjskem narečju ne rabijo. Dokler nisem izvedela, da je bila njegov soproga, Marija Metlika Pavček (1930–2019), doma s Klanca pri Kozini, po čemer sklepam, da se je v rabi njune družine uveljavil “primorski” izraz za očeta – tata. To je seveda samo moja domneva. Pa vendar je Pavček s pritegnitvijo te besede v poezijo naredil besedi “tata” veliko uslugo, saj so se pobliže seznanili z njo tudi tisti, ki je iz svojega narečja ne poznajo.

O primernosti ali neprimernosti izraza tata pa v prihodnji Jezikovnici.

Doc. dr. Vladka Tucovič Sturman je visokošolska učiteljica na Pedagoški fakulteti in Oddelku za slovenistiko Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem (Koper). Jezikovna vprašanja, o katerih bi radi brali v Jezikovnici, ji lahko pošljete na e-naslov: vladka.tucovic@fhs.upr.si ali na uredništvo Novega glasu.