“Vedno sem razmišljal o družbi, prijazni za vse”

POGOVOR Igor Miljavec, predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica

Igor Miljavec že od leta 2001 vodi Medobčinsko društvo slepih in slabovidnih Nova Gorica, ki skrbi za ljudi z okvaro vida na območju severne Primorske in širše. Bil je tudi podpredsednik Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, predstavnik nevladnega sektorja v vladi, predvsem pa se že ves čas bori za boljšo dostopnost vseh ranljivih skupin v družbi, ne le slepih in slabovidnih. Lani je društvo kupilo nove, večje prostore v Novi Gorici, kjer je zdaj Center za osebe z okvaro vida. V času Evropske prestolnice kulture pa je zaživela tudi taktilna galerija, ki deluje kot izobraževalni center.

V Mercator centru v Kromberku ste lani odprli taktilno galerijo z razstavnim projektom Umetnost onkraj vidnega. Kdo vse je sodeloval pri projektu?

To je rezultat več kot desetletnega sodelovanja med Goriškim muzejem in našim društvom. Taktilna galerija je bila skupna pobuda. Sodelovala je tudi Galerija Artes. Najprej smo šli s partnerji v Italijo na ogled nekaj muzejev, prilagojenih za slepe in slabovidne. Pri projektu je sodelovalo tudi 17 umetnikov pa univerze in srednje šole.

Ali ste s taktilno galerijo pionirji na tem področju v Sloveniji?

Mislim, da celo v Evropi, ker take celote, od tipne izkušnje, brajice do različnih vsebin, v Evropi, kot smo ugotovili, ni. Veliko je prilagojenih muzejev, nikjer pa ni vse tako združeno na enem mestu.

Kako so se v projekt vključili umetniki?

Taktilna galerija je izobraževalni center na področju kulture. Umetnike smo skupaj s slepimi in slabovidnimi obiskali v ateljejih in nastala je res posebna zgodba, ki smo jo s podporo ministrstva za kulturo podaljšali do konca letošnjega leta. Specifična je v tem, da vse eksponate lahko tipamo. Imamo tudi aplikacijo v štirih jezikih. Predvsem slepi lahko prek aplikacije ali QR-kode slišijo razlago o umetnini, potem pa jo tudi otipajo.

Katera je bila pri tem glavna naloga društva?

Naš tiflopedagog Peter Rot je svetoval, kako eksponate in prostor prilagoditi, da bo prijazno za osebe z okvaro vida in tudi za vse druge. Skupaj s kustosom Davidom Kožuhom iz Goriškega muzeja sta iskala in našla prave rešitve. Združevali smo znanje dveh področij.

Kaj je tiflopedagogika, kdo je tiflopedagog?

To je strokovni izraz za osebo, ki dela s slepimi in slabovidnimi. Smo prvo društvo v Sloveniji, ki ima zaposlenega tiflopedagoga. Tiflopedagogika je veja specialne pedagogike, osredotočena na osebe z okvaro vida. Njena glavna področja so opismenjevanje, torej učenje brajice, orientacija, mobilnost, se pravi učenje uporabe bele palice, pa vse od uporabe informacijsko-komunikacijskih tehnologij, učenja socialnih veščin do vsakodnevnih veščin, kako si na primer prilagoditi domače okolje. Cilj tiflopedagogike je, da je oseba z okvaro vida čim bolj samostojna.

Razstavljenih je nekaj kopij vrhunskih del klasične umetnosti. Kaj na primer?

Nekaj eksponatov smo pripeljali iz Bologne in Ancone. Gre za zgodovinski prerez umetnosti, ki se začne pri antičnem grškem Partenonu in nadaljuje prek Michelangela do 20. stoletja z deli Picassa, na otip je reliefno prilagojen Munchov Krik pa eden Banksyjevih grafitov. V sodelovanju s šolami in fakultetami smo poskrbeli tudi za nekaj slovenskih del, tako da je tipen Černigojev portret Kosovela, s področja arhitekture sta predstavljena oba mostova čez Sočo v Solkanu. Imamo Kofetarico Ivane Kobilce v 3D obliki in še kaj.

Kakšna je bila vloga univerz in srednjih šol pri tem projektu?

Na Univerzi v Novi Gorici so posneli film o nastajanju projekta, ki je na ogled v galeriji. Univerza na Primorskem je poskrbela za avdiodeskripcijo (zvočne opise). Sicer pa že pet let tiflopedagoško usposabljamo njihove študente specialne pedagogike. Sodelovali sta tudi Univerza v Mariboru ter Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, kjer tako študente kot kader izobražujemo o tem, kako pristopiti k slepim in slabovidnim, oni pa so naredili nekaj del za taktilno galerijo. Nekaj eksponatov so prispevale tudi srednje šole.

Kako ste zadovoljni z obiskom taktilne galerije?

Lani je galerijo obiskalo več kot 3300 obiskovalcev iz 17 držav. Tretjina je bila iz različnih ranljivih skupin, tudi oseb na vozičku, ljudi iz varstveno-delovnih centrov … Sodelujemo tudi s Koroškim združenjem slepih in slabovidnih iz Celovca, ki so pripeljali poln avtobus svojih članov in nam prevedli aplikacijo v nemščino.

Kakšni so vtisi in odzivi obiskovalcev?

Zelo pozitivni. Veliko šol je že obiskalo galerijo in otroci potem pripeljejo na ogled še starše. Dober je tudi odziv iz tujine, tudi iz strokovnih vrst. Taktilna galerija je res postala to, o čemer sem že dolgo sanjal: izobraževalni center kulture za vse, ne samo za slepe in slabovidne. Tisti, ki vidijo, lahko dobijo prevezo čez oči in gredo po razstavi, kot bi bili slepi. Ob vodenju v temi se aktivirajo še drugi čuti.

Taktilna galerija bo odprta do konca leta. In potem?

Naša želja je, da se projekt nadaljuje. Ali bomo ostali tam ali ne, bomo še videli. Do takrat vabim vse, naj pridejo na obisk, saj je na voljo tudi strokovno vodenje.

Kako dolgo že deluje medobčinsko društvo slepih in slabovidnih?

Društvo je bilo ustanovljeno leta 1948. Pokriva vse severnoprimorske občine, vse več ljudi pa se vključuje tudi od drugod.

Kaj vse izvajate za svoje člane?

Naš cilj je poskrbeti, da imajo ljudje z okvaro vida rehabilitacijo v domačem okolju. Že takoj po mojem prihodu smo zaposlili socialno delavko. In to smo nadgrajevali. Leta 2007 smo z novogoriško policijsko upravo zagnali projekt Varnost slepih in slabovidnih v domačem okolju. Že skoraj 20 let organiziramo slikarske kolonije. Sodelujemo z gasilci, zdravstvenim domom, Centrom za krepitev zdravja. Imamo tudi računalničarja, ki pomaga slepim in slabovidnim pri uporabi pametnega telefona, računalnika in tablice. Lani pa smo odprli Center za osebe z okvaro vida z večnamenskim prostorom in tremi pisarnami, kjer nudimo strokovno pomoč vsem, ki jo potrebujejo.

Kaj konkretno pomeni rehabilitacija za ljudi z okvaro vida?

Da osebam, ki pridejo v naš center, po pogovoru s strokovnimi službami ponudimo tisto, kar potrebujejo v okolju, kjer živijo. Ljudje imajo različne potrebe, pri katerih je potreben individualen pristop. Socialna delavka rešuje zadeve, povezane z zakonodajo, tiflopedagog specialne zadeve s področja mobilnosti, prilagoditve prostora in podobno. Računalničar pomaga na svojem področju. Letos imamo tudi psihologinjo, tako da res pokrivamo vsa strokovna področja, ki jih potrebujemo. To pa smo nadgradili še s področjem dostopnosti, kar sam spremljam in razvijam že vrsto let. Mestna občina Nova Gorica je postala leta 2012 občina, prijazna invalidom. Sodelujemo z Zavodom Dostop in Zavodom za digitalno dostopnost A11Y.si, tako da nudimo lokalni skupnosti kompletne rešitve dostopnosti za vse ranljive skupine.

Ne samo za slepe in slabovidne, ampak za vse?

Čeprav smo osredotočeni na slepe in slabovidne, zagovarjamo dostopnost za vse ali prostor za vse. Vedno sem razmišljal o družbi, prijazni za vse, brez ločevanja. Zato smo tudi začeli izvajati izobraževanja za univerze in druge.

Zakaj je to pomembno?

Zato, ker ljudje, ki jih izobražujemo, potem temu primerno prilagajajo okolje. Izobraževanja o tem, kako pristopiti k osebam z okvaro vida, smo organizirali tudi za upravne enote in številne druge. V Posočju smo sodelovali pri projektu dostopnega turizma. Tudi slepe in slabovidne ter druge ranljive skupine zanimajo adrenalinski športi. Rafting, plezanje … Bili smo v adrenalinskem parku ob Soči, 130 slepih smo peljali na Kanin. In ni bilo nobenih težav, ker smo vsem, kamor smo šli, razložili, kako naj pristopijo. Mi smo poskrbeli za organizacijski del in je šlo. Mimogrede, ko je šel Giro D’Italia skozi Brda, je na njegovi predhodnici, E Giru, kot prvi v zgodovini dirke v tandemu nastopil tudi Alen Kobilica, ki ne vidi. S tem je dokazal, kar tudi sam pravim, da ni ovir za invalide, samo možnost jim je treba dati.

Katere uspešne projekte društva velja še izpostaviti?

Leta 2019 sem bil pobudnik strateškega načrta dostopnosti skupaj z Zavodom Dostop. Nova Gorica je prva občina, ki ima izdelan ta načrt; pri njegovi pripravi so sodelovala vsa invalidska društva. Lani smo ga obnovili. Občina ga uporablja pri usmerjanju vseh izvajalcev za zagotavljanje dostopnosti vsem. To zdaj povzemajo tudi druge občine. Najnovejši pa je projekt o dostopnem butičnem turizmu, ki ga pripravljamo z Zavodom Iskriva, Zavodom za turizem, kulturo, mladino in šport Brda, Kletjo Brda in Avinturo. Klet Brda nam že pet let namenja donacije od kolesarskega maratona Junaki vinogradov. Z Lions klubom Idrija teče akcija Kolesarim, da pomagam. Podobnih projektov in pobud je še veliko.

Koliko članov ima društvo?

Trenutno 255, zraven pa še kakih 30 podpornih članov.

Kako so razvrščene okvare vida do popolne slepote?

Na pet kategorij. Prva in druga kategorija so slabovidni, tretja in četrta so slepi z ostankom vida, v peti skupini pa ljudje ne vidijo popolnoma nič. Sam sem s sedmimi odstotki vida v drugi kategoriji. Imam okvaro vidnega živca. Sem barvno slep, tako da vidim samo svetlo in temno. Vendar to kompenziram z drugimi čuti, tako da ta ostanek vida razmeroma dobro izkoristim.

Od kod vam denar za vse dejavnosti, plače zaposlenih …?

Največ denarja za delovanje dobimo od Fundacije za invalidske humanitarne organizacije (FIHO), manjši del prispevajo občine, prijavljamo se tudi na najrazličnejše razpise. Smo tudi izvajalci GO šoferja, prevoza za starejše od 65 let v novogoriški občini. Nekaj sredstev pa pridobimo tudi z našimi izobraževanji.

Kaj slepim in slabovidnim prinaša razvoj tehnologije?

To, da so lahko vse bolj samostojni. Prinaša pa tudi številne pasti v obliki spletnih prevar, na kar je treba biti pozoren, zato tudi izvajamo izobraževanja o tem.

Kako sodelujete s sorodnimi institucijami onkraj meje?

V projektu taktilne galerije so sodelovali tudi prijatelji iz društva slepih in slabovidnih iz italijanske Gorice. Pri projektu DigARegion, katerega cilj je okrepitev digitalne dostopnosti ranljivih skupin, sodelujemo z oglejsko baziliko, Kulturnim centrom Lojze Bratuž in Svetom slovenskih organizacij Trst. Dobro sodelujemo tudi z že omenjenim Koroškim združenjem slepih in slabovidnih iz Celovca. Ker so tudi oni usmerjeni v sistem izobraževanja, iščemo skupne projekte in si izmenjujemo znanje.

Kakšne ideje in projekte bi radi v okviru društva še uresničili?

Smo na pravi poti, da postane Center za osebe z okvaro vida res stičišče, ki pomaga tem osebam, tistim, ki tako ali drugače sodelujejo z njimi, in tudi lokalni skupnosti ter vsem, ki karkoli delajo in prilagajajo na tem področju. Zagovarjam to, da delamo prostor za vse, da ne ločujemo: to je za slepe, to je za gluhe … Naj bo prostor prijeten za vse, tako kot je taktilna galerija ali Nova Gorica, ki je prijazna za vse ranljive osebe, tudi za tiste na vozičkih, za mamice z vozički … Ta naš koncept dela – prostor, prijazen do vseh, se je pokazal za pravilnega.