Nova premiera Slovenskega stalnega gledališča, odrska pripoved o Veroniki Deseniški
Najnovejša premiera Slovenskega stalnega gledališča (SSG) v Trstu, ki je v petek, 17. aprila, zaživela na velikem odru tržaškega Kulturnega doma, pripoveduje zgodbo o Veroniki Deseniški, ki se je v slovensko zgodovino zapisala kot velika ljubezen celjskega grofa Friderika II. in kot prva obtoženka čarovništva na Slovenskem. Od Veronikine nasilne smrti je ravno lani minilo okroglih 600 let, to je pa tudi eden redkih zgodovinsko izpričanih podatkov o njej. Globlje v slovensko zavest je vtisnjen literarizirani lik Veronike Deseniške, ki se ga je lotilo veliko število pesnikov in pisateljev. Med najbolj znanimi je zagotovo Oton Župančič: njegova tragedija v petih dejanjih, ki po Veroniki Deseniški nosi naslov, je izhodiščno besedilo, iz katerega je ustvarjalna ekipa SSG pod vodstvom režiserke Maruše Kink pripravila tokratno predstavo.
Uvodni prizor pričara obetajoče vzdušje: sredi temačnih meglic se vsak na svojem koncu odra pojavita Veronika Deseniška in Friderik II., vlogi katerih sta bili zaupani gostujočima ljubljanskima igralcema Diani Kolenc, večkrat nagrajeni dramski in filmski igralki, in Domnu Novaku, enemu najmlajših članov ansambla ljubljanske Drame. Napetost v prizoru se vzpostavi zlasti z glasbo Veronike Kumar, ki je med najučinkovitejšimi elementi uprizoritve, skupaj z oblikovanjem luči Klemna Kuharja. Ravno osvetlitev odra največ pripomore k menjavanju prizorišč, saj scenografija Vasilije Fišer skozi dobro uro trajajočo predstavo doživi le minimalne spremembe. Ko se ob koncu uvodnega prizora prižgejo luči, se pred gledalci razgrne celjski dvor, ki ga ponazarja dolga črna miza, v ozadju pa množica debel oz. stebrov, ki po besedah scenografke ponazarja tako gozd kot tudi notranjost gradu, ki je videti kot “labirint ljubezni in spletk”.
Na tem sugestivnem ozadju začnemo spoznavati protagoniste najslovitejše ljubezenske tragedije iz slovenske literarne zgodovine. Poleg že omenjenih protagonistov sta v ospredju še Friderikov oče, kruti in ambiciozni Herman II. Celjski (gostujoči igralec Iztok Drabik Jug), in njegov vitez Jošt (Franko Korošec). Še ena gostujoča igralka, Anuša Kodelja, odigra vlogo Friderikove prve žene Jelisave Frankopanske, ansambel pa dopolnjujeta domači igralki Nikla Petruška Panizon in Tina Gunzek, ki poosebita več drobnih vlog. Poetično besedilo obsežne Župančičeve drame je okleščeno na le nekaj prizorov, te pa uokvirja dodano besedilo, s katerim so želeli ustvarjalci (dramaturginja je bila Lana Krmelj) dati glas Veroniki in jo tako opolnomočiti. Diana Kolenc v prvem delu svojega lika ne predstavlja prvoosebno, ampak nastopa v poziciji naratorke: gledalcem razlaga zgodovinske okoliščine in jih opozarja na razlike med mitom Veronike Deseniške in zgodovinsko izpričanimi dejstvi. Tako se uprizoritev po motivih Župančičeve Veronike Deseniške spremeni v poskus sodobne dokumentarne predstave, ki se ne spaja najbolje s prej opisano scenografijo in dramatičnostjo glasbe, obenem pa zanemari potencial dobrega igralskega ansambla, ki se v na ta način prikazani zgodbi ter z dokaj statično režijo ne more zares izkazati.
Drama, katere protagonisti so za svoje ideale – pa naj bo to ljubezen ali moč – pripravljeni ubijati in umreti, kar kliče po čustvenih prevratih. Župančičeva psihologizacija, ki bi like čustveno približala gledalcem, v tej postavitvi ne pride do izraza. Tudi okvirno besedilo, v katerem naratorka Veronika razmišlja o sebi kot žrtvi izrazito patriarhalne družbe, je presplošno, da bi nas zares nagovorilo, saj ne zavzema dovolj jasne pozicije. Z vidika sodobnega časa bi na primer pričakovali solidarnost med Veroniko in Jelisavo Frankopansko, slednja je navsezadnje prva žrtev spletkarjenja moških krojačev usode, in to kljub temu, da je za razliko od Friderikove ljubljenke Veronike visokega rodu in torej koristnejša za uresničitev celjskih ambicij.
Tržaška Veronika Deseniška je sicer vizualno bogata in všečna predstava, po vsebinski plati pa žal ne povsem dovršena.
